Tisto razsodbo Sodišča EU sem prvi trenutek napačno ocenil kot ciničen kompromis – natančnejša analiza tega zapletenega »slaloma med paragrafi« je pokazala, da bo tisti njen del, v katerem je dala prav »mehkejšim« stališčem našega ustavnega in ne »trdim« stališčem našega vrhovnega sodišča, najbrž sicer pomemben v kakšnih drugačnih primerih, da pa je ob zadevi Korba teh pet evropskih sodnikov (Portugalec, Maltežan, Luksemburžan, Latvijec in Avstrijka) podprlo najbolj trdo in nehumano interpretacijo zapletenih dublinskih pravil.

Tisto, ki žal išče in najde oporo prav v edini res zelo črni točki sicer zgledno humanistične sodne prakse strasbourškega sodišča za človekove pravice – namreč v tistih njihovih razsodbah, po katerih so tam že pred desetletjem šteli za kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja z bolnimi prosilci za azil in podobnimi samo, ko so nekega obolelega za aidsom že v predsmrtni fazi hoteli iz londonske bolnišnice vrniti umirat v bedne razmere neke revne države. To je bilo tudi za strasbourške sodnike vendarle preveč – kaj bistveno manj od tega pa ne takrat zanje ne danes za omenjenih pet sodnikov SEU ne pomeni nečloveškega in ponižujočega ravnanja.

Podrobneje mi je o teh, zame kot pravnika sramotnih razsodbah mučno »spodobno« razpravljati – naši trije vrhovni sodniki v zadevi Korba pa so tu, kot je bilo pričakovati, pokazali, da jim je »natančno« sledenje tudi najbolj konservativnim in restriktivnim interpretacijam humanitarnega prava pomembnejše od varovanja človekovih pravic samih.

Usoda nesrečne sirijsko-egipčanske družine Korba-Soliman z otrokom, rojenim v Sloveniji, se tako zdaj seli iz rok slovenskih v roke hrvaških azilnih oblasti. Kot edino (slabo) tolažbo pred to vrnitvijo, ki so se je tako bali, sem jim lahko rekel samo to (to pa mišljeno čisto resno), da se je v Sloveniji sovražnost do beguncev zadnje mesece že tako razrasla, da utegne biti v tem pogledu na Hrvaškem bolje, pa da utegne v krščanski Hrvatski dejstvo, da sta oba kristjana (on koptski katolik, ona sirijska ortodoksna kristjanka) tudi kaj pomagati pri korektnem obravnavanju njune prošnje za azil. Socialna delavka v azilnem domu, ki pozna bivalne razmere v ustreznem hrvaškem azilnem domu v Kutini, pa je dodala, da so te v primerjavi z razmerami pri nas tako rekoč hotelske. Vse to seveda še zdaleč ne odtehta hudega psihičnega stresa bolnice, pa tega, da bodo zdaj izničene socialne vezi, ki so nastale v letu in pol bivanja v Sloveniji, tudi že zagotovljene izvrstne možnosti moža kuharja za zaposlitev v orientalski restavraciji v Ljubljani, pa simbolne vezi s Slovenijo kot državo otrokovega rojstva.

Upajmo, da se bo vse srečno izteklo. Samo da so se naše azilne oblasti izkazale kot zveste izvajalke najbolj trdih interpretacij najbolj trdih in neživljenjskih dublinskih pravil – to je tisto, kar tu šteje, ne iskanje bolj humanih poti za razreševanje takih povsem izjemnih humanitarnih problemov.

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče