Hitrost je problem. Posebno če si jo vozniki privoščijo tam, kjer si je ne bi smeli. Previsoka hitrost voznika hitro udari po žepu, kajti ni vrag, da se nekje ne skriva radarski merilnik, ki pridno beleži hitrost vožnje in poskrbi, da potem pride na dom poštna kuverta z jasnim namenom: plačajte.
Pri nas vlada svojevrstna radarmanija, kajti odgovorni so ugotovili, da v boju za večjo prometno varnost pomaga le represija. Zato je priročno, če ste o radarjih obveščeni čim prej in čim bolj natančno, eden od učinkovitih načinov je v radijskih poročilih. »Na našo radijsko brezplačno telefonsko številko za prometne informacije na dan prejmemo tudi do 300 klicev, ob izrednih vremenskih razmerah tudi okoli 700. Največ klicev imamo v času največje prometne konice, torej zjutraj in popoldne. Imamo pa tudi veliko poslušalcev, ki so na službeni poti, in ti nam sporočajo informacije ves dan. Občasno nam poslušalci posredujejo tudi dodatne informacije o obvozih, potovalnih časih in podobno. Obvestila so dovolj ažurna, v programu jih sporočamo vsake pol ure, če pa je informacija nujna, sporočimo te informacije nemudoma,« je povedal programski direktor Radia 1 Andrej Vodušek.
Opozorila dobrodošla z vidika varnosti
Poleg radijskih poročil lahko voznikom pomagajo tudi aplikacije za mobilne telefone, eno od njih, ki je po mnenju uporabnikov dobra in hitra, pa so razvili tudi pri AMZS. Njihova aplikacija je brezplačna in kot pravijo, vsebuje »pametno prometno informacijo«, ki s pomočjo GPS spremlja voznikov položaj ter ga opozarja na dogajanje na njegovi poti. Opozorila so dobrodošla z vidika varnosti. A tudi tisti, ki meritve opravljajo in imajo ne glede na vse pozitivne učinke umirjanja prometa tudi določeno finančno korist, torej recimo policija in občine, trdijo, da jih takšna ali drugačna opozorila na radarje ne motijo. »Opozarjanje na izvajanje meritev hitrosti ima na večino voznikov pozitiven vpliv, saj na tak način dodatno prilagodijo hitrost. Pri izvajanju poostrenih nadzorov pa lokacije objavimo celo sami. V zadnjih desetih letih smo opazili, da se hitrosti umirjajo in da je vse manj ekstremnih prekoračitev, hkrati pa se znižujejo tudi povprečne hitrosti. Največ prekoračitev še vedno beležimo v naseljih, miselnost, da je omejitev hitrosti v naselju praviloma le 50 km/h, očitno še ni prišla v zavest vseh voznikov,« pravijo na policiji.
Nekdanja navada prej izjema kot pravilo
Na mestni občini Ljubljana dodajajo, da radijskih poročil o lokacijah radarjev ne spremljajo, ker so po njihovem mnenju tudi precej nenatančna, saj opozorilo velja za določeno lokacijo, ko se njihov radar že prestavi na novo. »Lani smo ugotovili 17.119 prekoračitev hitrosti. A na vsaki novi lokaciji zaradi manjše stopnje pričakovanja izvajanja meritev hitrosti zaznamo najprej povečanje števila prekoračitev, nato pa sledi upad. Seveda je število prekoračitev odvisno tudi od opravljenega števila ur meritev na posamezni lokaciji, kar pa vedno ni pravilo,« pravi Roman Fortuna z mestnega redarstva.
Nekoč, ko še ni bilo radijskih sporočil ali aplikacij, so si vozniki pomagali tudi z mežikom z lučmi nasproti vozečemu vozniku. A ta navada z leti počasi postaja prej izjema kot pravilo. V 70. členu zakona o pravilih v cestnem prometu je določeno, da sme voznik zvočne in svetlobne opozorilne znake uporabiti le, ko je ogrožen on sam ali kdo drug in pri prehitevanju zunaj naselja. »Opozarjanje na morebitno policijsko kontrolo seveda ne spada v zgornji izjemi. Globa za sicer opisani prekršek je 40 evrov,« pravijo na policiji. Vedno manj te solidarnosti je tudi zanimiv psihološki dejavnik naše družbe. Uroš Drčić, specializant psihoterapije in direktor centra Revita, pravi, da je mežikanje z lučmi sporočilo v pomoč drugemu vozniku, podobno kot zahvalna gesta z roko, kar pomeni krepitev občutka povezanosti med udeleženci v prometu. »Slovenska zakonodaja pravi, da je tako 'blendanje' prekršek. Prekršek je tudi, če voznik na tak način pozdravi prijatelja. To je jasen znak pravne prenormiranosti slovenske družbe. Leta 1996 smo imeli v Sloveniji 500 zakonov in nekaj več kot 4000 podzakonskih predpisov, danes pa imamo že več kot 800 zakonov in več kot 19.000 podzakonskih predpisov. Država s tem posega praktično v vsako poro našega življenja, kar izjemno slabo vpliva na duševno stanje posameznikov in družbe. A 'blendanje' kot sporočilo sega globoko v našo psiho in krepi občutek lastne vrednosti ter pripadnosti. To pa je s psihološkega vidika dobrodošlo, ker je v nasprotju z vse višjo stopnjo individualizacije in vse bolj agresivnega boja le za lastno zadnjico. Seveda ne smemo pozabiti varnostnega vidika tega vprašanja. Sam običajno 'poblendam', razen če voznik v drugem vozilu vozi očitno nevarno. V tem primeru ocenim, da je za varnost bolje, da policisti omejijo njegovo nevarno vožnjo.«
Aleš Zorman, ki je poklicni voznik in je torej zelo veliko na cesti, pa meni, da je mežikanje z lučmi dobrodošla gesta in jo tudi sam uporablja. In tudi obvestila o radarjih so po njegovem mnenju le delček prometnih informacij, ki so veliko bolj pomembne. »Še vedno pa menim, da je tri četrtine radarjev postavljenih na napačnih mestih. Na primer na Zaloški cesti v Ljubljani, kjer je hitrost omejena na 60 km/h, namesto da bi nadzirali hitrost na vzporedni cesti skozi naselje Fužine, kjer je veliko ljudi na cesti in ob njej.«
