»Celjani imajo res boljšo strategijo, ampak tudi mi smo jo imeli,« sta čez mizo namignila David in Uroš iz Kočevja. »Če robot prepelje tri kocke naenkrat, gre hitreje. Tudi mi smo imeli pripravljen takšen program, a ga danes zjutraj nismo mogli odpreti,« sta zatrdila. Kočevci so morali program napisati na novo, a le za prevoz ene kocke naenkrat.
Na robotskem tekmovanju Lego Masters 2017, ki je včeraj potekalo na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko, res tekmujejo »zgolj« roboti iz lego kock. V ozadju pa je resen boj inteligentnih računalniških sistemov, ki jih sestavljajo inteligentni dijaki in študentje.
Cestni lego trajekt
Razlike v strategijah, ki jih najboljše ekipe v računalniških programih snujejo tudi po tri mesece, so bile včeraj vidne na »terenu«. Po dveh igralnih mizah so se podili kockasti roboti, svetili so z lučmi, se zaletavali v ovire, se vrteli okrog svoje osi ali pa brezglavo rinili v kakšen kot, iz katerega se niso več znali rešiti.
V dijaški konkurenci, kamor sta spadala tudi David in Uroš, so imeli roboti nalogo v čim krajšem času raznobarvne kocke prepeljati z enega konca mize do ustreznih barvnih predalčkov na drugem koncu. »Trenutno vodimo,« se je pohvalil Janez s celjske gimnazije Lava. Bilo je jasno, zakaj: celjski robot je imel spredaj nameščen tekoči trak in gumijasto zavesico, ki je kocke kar pometla v trebuh robota. Kot nekakšen cestni trajekt je robot pogoltnil kocko za kocko in jih vse naenkrat prepeljal na drugo stran. V primerjavi s tem so bili roboti drugih ekip, ki so imeli spredaj klešče, s katerimi so lahko zagrabili le po eno kocko, videti precej bolj konvencionalni.
Res pa je, da se pri bolj nekonvencionalnem in bolj kompleksnem sistemu lahko stvari tudi bolj zapletejo, nas je opozoril Krištof, študent tretjega letnika elektrotehniške fakultete. Če je sistem bolj dinamičen, se robot težje znajde. S Krištofom smo na poligonu, kjer so v krožni robotski dirki tekmovale študentske ekipe, opazovali dva tipa robotov: eni so imeli spredaj nameščene senzorje, ki so sprejemali in oddajali signal. Že nekaj centimetrov, preden bi se zaleteli v oviro, so odvili »volan« in jo obvozili. Drugi pa so imeli nameščen bolj preprost sistem: pred oviro se niso ustavljali, temveč so vsakokrat zadeli obnjo. To so zaznali z mehansko ročico, ta pa je signal posredovala centralni računalniški enoti, ki je šele potem robotu sporočila, da se mora odmakniti in oviro obvoziti.
Preveč informacij lahko škodi
Prvi način, s senzorji, se je zdel bolj eleganten in inteligenten. »Vendar pri tem nastane težava, ko robot pred seboj nima ovire, ampak nasprotnikovega robota,« se je nasmehnil Krištof. Namen dirke je, da nasprotnika ujame. »Če pa zmotno »misli«, da je nasprotnik ovira, ga ne bo ulovil, ampak ga bo skušal obvoziti,« je past preveč »izdelanega« sistema razkril Krištof.
»Zamisel tekmovanja, ki na naši fakulteti poteka vsako leto, je, da bi se dijaki in študentje spoznali z inženirstvom, delovanjem avtonomnih sistemov, senzoriko…« pravi eden od izvedbenih vodij tekmovanja, docent Vito Logar. »Zaradi lego kock je videti, kot da se igramo, a v resnici gre za znanje, ki je uporabno v industriji in v realnih situacijah.« Avtonomni industrijski in uporabni roboti, podprti z umetno inteligenco, se srečujejo s podobnimi nalogami kot lego roboti na fakultetnem tekmovanju: v proizvodnji, ko sesajo tla v stanovanju, kot sobni strežniki v tehnološko naprednih hotelih ali kot reševalci izpod ruševin morajo roboti znati ločevati med elementi, znati se morajo obrniti in poiskati pot tam, kjer je (na videz) ni.
