Je Kučan torej napovedal diskvalifikacijo in nato likvidacijo, če je treba tudi fizično, Janše? No, pravzaprav niti ne. Pravzaprav je govoril o Janševem političnem »slogu«, za katerega je (bilo) po njegovem mnenju značilno načelo »kdor ni z mano, je proti nam«, torej sovražnik (in ne politični nasprotnik ali še bolje tekmec), za premagovanje sovražnika pa so dovoljena vsa sredstva. Da je Janša kontekst oziroma bistvo izjave, kritiko na svoj račun, spreobrnil, ni nič posebnega. Ne za Janšo ne drugače: politiki vseh barv, krojev in značajev že od pamtiveka sprevračajo izjave svojih oponentov. Tudi to, da Janša pri svojem »branju« uvodne izjave že tretje desetletje vztraja (čeprav brez dvoma nima kognitivnih problemov), ni nenavadno, saj je jasno, zakaj to počne. Ker je »na drugi strani« pač Kučan, »negativna« legitimacija in smisel Janševe politične biti. Vendar tudi Kučan pravzaprav ni pomemben. Kar je zanimivo in do neke mere celo osupljivo, je, da toliko ljudi kljub dostopnosti izvirnika na spletu in kljub številnim poznejšim popravkom napačne interpretacije prav tej verjame. Malce bolj neposredno: verjame potvorjeni informaciji, laži.
Marx in Račja juha
Thomas Jefferson, tisti ustanovni oče ZDA, ki bi imel rajši časopise brez vlade kot vlado brez časopisov, je bil prepričan, da je dobra obveščenost državljanov osnova za zaupanje v vlado. Demokracija da potrebuje obveščene državljane, volilci potrebujejo dejstva, da se lahko preudarno odločijo; če jih ne poznajo ali pa imajo na voljo napačne informacije, jim je treba omogočiti, da se z dejstvi seznanijo.
In potem bo, kajne, zmagala resnica? Saj ta na koncu vedno prevlada? Odgovor na znamenito (retorično) Marxovo vprašanje (čeprav ga tu in tam pripisujejo Grouchu Marxu, ga je izrekel Chico v filmu Račja juha, Duck Soup) »Komu boste verjeli, meni ali svojim očem?«, pač ne bi smel biti težak. No, pa je. Resnica ne zmaga vedno. Pravzaprav kar pogostokrat ljudje nočemo verjeti svojim očem. Veliko pogosteje, kot si mislimo. Dejstva niso vedno dovolj močna, da bi spremenila človekovo mišljenje. Ljudje, volilci, pravijo številne študije tam nekje od 70. let prejšnjega stoletja naprej, se preprosto nočemo sprijazniti z dejstvi, še več, včasih prav dejstva še bolj utrdijo naše poprejšnje prepričanje, utemeljeno na napačnih ali v celoti izmišljenih informacijah. Psihološki mehanizmi, ki tičijo za tem, prosto po Jeffersonu ne morejo koristiti demokraciji.
Harvardski psiholog Daniel Gilbert (njegova uspešnica Spotikanja o sreči, Stumbling on Happiness, je prevedena tudi v slovenščino) je pred več kot četrt stoletja utemeljil zdaj splošno priznan model »ravnanja« človeških možganov z lažjo: v prvem trenutku jo morajo sprejeti kot dejstvo, da bi jo nato lahko v naslednji fazi obdelave preverjali. Recimo informacijo, da migranti dobijo 1930 evrov na mesec, slovenski upokojenec pa 443 evrov. Navedbi gresta zlahka, brez truda v možgane, nekako spotoma se jima nemara pritakne še okrogli večkratnik (migranti dobijo štirikrat več od upokojenca), a potem bi ju bilo treba še preveriti. Kot je zapisal Gilbert leta 1991, pa možganom verifikacija iz različnih razlogov lahko spodleti, morda zaradi pomanjkanja časa, zanimanja, volje ali prepričljivih in preprosto dostopnih dejstev.
V našem primeru migranti proti upokojencem dejstva gotovo niso preprosto dostopna, zato se večini ljudi za njimi pač ne ljubi brskati. Poljubno izbrana zneska se zato »zapišeta« v možgane, čeprav ne nujno brez sence »razumnega dvoma«. A nato pride ponavljanje, utrjevanje gradiva, med katerim se laž v spominu počasi spreminja v »resnico«. Ljudje v glavnem na neki ravni vemo za to, pa vendar se naši možgani nenehnemu ponavljanju laži ne morejo upreti. Toliko bolj, če so hkrati izpostavljeni še nenehnemu prilivu drugih novih potvorjenih informacij ali laži: Klemenčič pijan, Opel je kupila in rešila nemška država, Naš prostor sploh ni vezal okupatorskih sil, Odprla se je begunska pot po Jadranskem morju proti Istri, Šest sirskih migrantov noče stanovanj, Arbitražno sodišče bo določilo ta stik z odprtim morjem… Kdo bi vse to preverjal – ko so naši možgani preplavljeni s potvorjenimi, napačnimi ali lažnimi informacijami, se – z jezikom računalničarjev – nekako obesijo oziroma samo še »registrirajo«, ne da bi kakorkoli »sortirali« ali celo razmislili o posameznih informacijah.
Vsi-so-isti(-komunisti-in-fašisti)
Psihologi so to ugotovili v vrsti študij, pionirska in referenčna za kasnejše pa je stara štiri desetletja. Lynn Hasher in David Goldstein sta zanjo pripravila 140 izjav, resničnih in neresničnih, pri čemer sta eno skupino sodelujočih v poskusu izpostavila ponavljanju neresničnih izjav, druge pa ne. Ugotovila sta, da ponavljanje verjetnih, vendar ne tudi resničnih informacij povečuje verjetnost, da jih ljudje nazadnje sprejmejo kot skladne z dejstvi. Učinek je dobil ime iluzorna resnica. Naslednje študije so pokazale še nekaj, namreč da niti kasnejši popravki napačnih informacij možganom ne pomagajo vedno, da bi si zapomnili zgolj resnično informacijo. Včasih vztrajajo pri napačni, včasih dobijo dejstva enak status kot laž (saj veste, kaj pa če je vendarle vse res), včasih pa popravek v njih zacementira napačno informacijo oziroma laž.
Eden izmed prvih, ki je omejen doseg popravljene informacije ugotovil in istočasno povezal s politiko, je bil pred dobrim desetletjem Brendan Nyhan z michiganske univerze (danes je na kolidžu Dartmouth). Na takrat aktualnem primeru orožij za množično uničevanje, ki naj bi jih imel iraški režim (in ki so bila pretveza za ameriški napad na Irak), je Nyhan ugotovil, da se posamezniki glede na svojo siceršnjo ideološko opredelitev različno odzivajo na popravljene informacije. Pri najbolj trdnih »vernikih« ima popravek lahko nasproten učinek, in to celo ne glede na vir popravka. Pojav ima po Nyhanovem mnenju korenine v evoluciji. Kot se v možganih napačne informacije s ponavljanjem spreminjajo v resnico, je tudi zavračanje popravkov nekakšen obrambni mehanizem osebnosti. Najbolj splošno in preprosto rečeno: nevarno za duševno zdravje je priznati, da si se motil, vztrajanje pri prvotno sprejeti napačni informaciji ali laži je potemtakem naravna obramba pred kognitivno disonanco.
Ni dvoma, da smo (skoraj vsi) ljudje prepričani, da imamo prav. Ali pa, denimo, če hočete, da so informacije, ki jih imamo, resnične, utemeljene z dejstvi, na podlagi takšnih informacij izoblikovana stališča pa, hm, pravilna. Saj so navsezadnje plod razumskega selekcioniranja informacij, izbire med resničnimi in potvorjenimi ali lažnimi, inteligence, ki je to opravila za nas, pa nam, vsakemu posebej, tudi ne manjka. V resnici, nemara ne vselej, je proces nasproten. Dejstva izbiramo na podlagi tega, kar verjamemo, na podlagi predsodkov, ki smo jim s socializacijo podlegli, na podlagi stališč ljudi, ki jim zaupamo, in podobno, informacije pa sprejemamo – ali ne – na podlagi tako selekcioniranih dejstev. Čeprav smo razumska in inteligentna, tudi izobražena bitja, se niti v vsakdanjem življenju niti kot državljani ljudje ne odločamo racionalno. Oziroma se, le da racionalno zgolj s stališča zaščite integritete lastne osebnosti. Drugače bi bili – še zlasti v sodobni povodnji (potvorjenih oziroma neresničnih) informacij – ves čas v sporu z njo, saj bi si morali kar naprej priznavati, da smo nasedli. Nepriznavanje dejstev je ena od glavnih oblik zaščite, druga je, kot je pisala že Hannah Arendt, cinizem; tega v Sloveniji poznamo zlasti po relativizaciji vsi-so-isti(-komunisti-in-fašisti).
Čeprav levičarji verjetno mislijo, da v zmoti ali od laži politično živijo predvsem desničarji, slednji pa, da so levičarji nepoboljšljivi ignoranti ali zanikovalci dejstev, je ideološka opredeljenost načeloma nepomembna. Pomembno je, kako zelo verjamemo »lastni« ideologiji, predsodkom itd., vsemu, kar nam je bilo ideološko – ne pa »nevtralno« – posredovano. Kolikor bolj ji verjamemo, toliko slabše se godi v naših očeh – Hegel pusti lepo pozdraviti – dejstvom. Če Kučan skoraj med vsakim javnim nastopom (na srečo so vse bolj redki) vzbuja vtis, da je glavni in edini problem slovenske politike Janša, ta pa tako in tako ne dopušča dvoma, da je to Kučan (v neštetih inkarnacijah slovenske levice in ob množici mrtvih komunistov), to namreč kaže na obojestranski – in povsem človeški – problem soočanja z dejstvi, med drugim z lastnimi političnimi napakami.
Da zaradi interneta in morda še posebej družbenih omrežij nikoli ni bilo tako preprosto motiti se, sprejeti napačno informacijo za pristno, hkrati pa biti tako zelo prepričan, da imaš prav oziroma da razpolagaš z dejstvi, je ironičen obrat od dejstva, da tudi resnice ni bilo nikoli mogoče najti z manj truda. Po nekaterih podatkih je samo v ZDA že kakšnih sto spletnih strani, ki se ukvarjajo s preverjanjem navedb, torej fact-checkingom – od profesionalnih do ljubiteljskih – nekatere to počnejo tako rekoč sproti: kakor hitro Donald Trump zine kakšno trditev, že se nekje »zasveti zelena kljukica oziroma rdeč križec«. Da ne omenjamo Wikipedije in druge leksikografije, spletnih strani statističnih uradov, centralnih bank itd. ter ne nazadnje »naključnih virov«, ki lahko nemudoma s fotografijo dokažejo, da se, recimo, na Švedskem »prejšnjo noč« ni zgodilo nič.
James Kuklinski, zdaj že upokojeni profesor z univerze v Illinoisu in poleg Nyhana eden od vodilnih proučevalcev psiholoških »mehanizmov«, ki vplivajo na politične odločitve ljudi, je poleg tega leta 2000 po obsežni raziskavi prišel do spoznanja, da imajo napačno obveščeni ljudje praviloma najbolj trdna politična prepričanja. Njegov vprašalnik je bil sestavljen o temi države blaginje, z drugimi besedami, povpraševal je o vedenju – in prepričanjih – ljudi o tem, koliko je socialnih transferjev in za kakšne namene gredo. Izkazalo se je, da so bili tisti, ki so najmanj vedeli o dejstvih v zvezi s tem, najbolj gotovi glede pravilnosti svojih odgovorov (da je bila večina od teh odločno proti socialnim transferjem, naj bo omenjeno mimogrede): krepko so namreč precenjevali višino tovrstnih proračunskih izdatkov, hkrati pa trdno verjeli, da imajo prav. Kuklinski je to označil za sindrom »vem, da imam prav« in ga uvrstil med potencialno tehtne probleme demokracije. »Ne kaže le,« je zapisal, »da se večina ljudi brani popraviti svoje prepričanje, pač pa tudi, da so prav ljudje, ki se najbolj motijo, najmanj pripravljeni to storiti.«
Podobe živega spomina
Nekateri menijo, da Janšo (ali Trumpa in druge populiste) volijo le nižje izobraženi (podeželani), vendar – na njihovo žalost – ni tako. Vsaj na splošno tega študije ne potrjujejo. Ena izmed njih (Charles Taber in Milton Lodge z newyorške univerze Stony Brook, 2006) je denimo ugotovila celo nasprotno: visoko izobraženi in (domnevno) politično razgledani volilci so lahko še manj odprti za dodatne informacije kot nižje izobraženi. Razlog: dejstvo, da imajo največkrat prave informacije, denimo v tri četrt primerov, jih naredi skoraj povsem odporne v primerih, ko se motijo. (To nemara deloma razloži »urbano« privlačnost populizma Združene levice, a naj tukaj ostane zgolj pri tezi.)
Čeprav se (politična) psihologija že nekaj desetletij ukvarja s temi možganskimi »mehanizmi«, Nyhan meni, da je še vedno bolj na začetku. Ena od njegovih ugotovitev denimo kaže, da je pripravljenost priznati zmoto oziroma dejstva, ki jo popravljajo, odvisna tudi od siceršnjega »zdravja« osebnosti. Bolj samozavestni ljudje, osebe z dobro samopodobo in tudi statusno razmeroma varne laže sprejmejo popravek kot nesamozavestne, negotove osebnosti, ki se poleg vsega počutijo še tako ali drugače ogrožene. To bi deloma lahko pomagalo razumeti tudi bolj ali manj vsesplošno slovensko odklanjanje beguncev oziroma to, da so pri tem ne tako redko celo v ospredju ljudje, ki etnično niso Slovenci. Ne gre za trditev, temveč zgolj tezo: lahko da dogajanje na Škofijah ni nepovezano z »reševanjem« Cimosa (pa če se protestniki zoper naselitev beguncev tega zavedajo ali ne); lahko da so v Velenju številni negotovi zaradi premogovnika, Gorenja itd., pa zato niso dovzetni za dejstva, povezana z morebitno naselitvijo beguncev.
Kot je bilo pripomnjeno, gre le za poskus možnega razumevanja, ne pa za razlago ali opravičilo, kajti odpornost proti dejstvom je lahko tudi posledica njihove neprepričljivosti ali nepopolnosti ali nespretne predstavitve. Ali pa – in to napako občutno večkrat kot desnica naredi levica – zamujene priložnosti za vzpostavitev čustvenega odnosa do posameznih dejstev. In ko se enkrat vzpostavijo čustvena razmerja volilcev do napačnih, lažnih informacij – migranti posiljujejo, kradejo, lenarijo in podobno – je temo bolj ali manj nemogoče spraviti v stvarne vode, na raven dejstev. Toliko bolj, če se je ljudem medtem na podlagi kakšne, recimo, fotografije, v spomnim vtisnila podoba, povezana s tem čustvenim odnosom do napačnih ali lažnih informacij. Kdor ima nekaj »v živem spominu«, ima torej shranjeno podobo nekega dogodka, ta podoba mu pomaga priklicati v spomin sam dogodek ali informacijo in z njo povezane »spremljevalne« informacije, denimo čustva. Gre za »neobjektivno« oziroma pristransko presojo novih dejstev s sklicevanjem možganov na hevristično poenostavljeno ocenjevanje pogostosti, verjetnosti in dostopnosti določene informacije. Takšen način delovanja možganov nam omogoča procesiranje velikega števila informacij, hkrati pa zaradi njega delamo napake in smo dovzetni – kot računalniški operacijski sistemi in programi – za manipulacije.
To varnostno luknjo v človeškem operacijskem sistemu s pridom izkoriščajo populisti, videti je, da toliko laže, kolikor (pre)več je informacij, ki jih je težko na hitro preveriti in sprocesirati, zaradi česar so možgani prisiljeni vse večkrat uporabiti bližnjice. Moralno ogorčenje in izzivanje čustev sta sredstvi, s katerim si utrejo pot v možgane in iz njih izrinejo dejstva. Večja je frekvenca ponavljanja iste laži ali napačne informacije in več je laži, bolj neobčutljivi postajajo volilci zanje. Ali bi bilo treba reči, da teže sprejemajo dejstva? In ko se politični prostor spremeni v skrajno politizirano areno igre ničelne vsote, v kateri velja »kdor ni z nami, je proti nam« in »če ne zmagamo mi, bodo oni«, demokracija, kot vemo – oziroma bi vsaj lahko vedeli – že iz zgodovine, kljub številnim normam, institucijam in »tradiciji« ostane brez sleherne obrambe pred populizmom.
