O tem ve marsikaj povedati Khalid Jone, v teoriji eden srečnežev, ki je ubežal bombam v Sudanu in se v begunski coni somraka znašel v svoj čas proklamirano libertarni državi, ki za ljudi njegovega kova ne kaže več nobenega razumevanja – ne zaradi Wildersov, ampak zaradi tistih politikov, ki potihoma sprejemajo njegove ideje, namesto da bi se jim javno in glasno uprli. »Ni me strah Wildersove zmage, strah me je ljudi, ki vladajo zdaj,« je povedal za CNN tik pred sredinimi volitvami in razložil, da zato, ker za Wildersa niti ne ve, kako bi vladal, s slednjimi pa se neuspešno bori za vsaj malo pravic skupaj s sebi podobnimi že 16 let, zadnjih pet let tudi organizirano v združenju »mi smo tu« (WAH – We Are Here). Več kot 200 njegovih članov zvečine prihaja iz Afrike, zaradi zavrnjene prošnje za azil pa so se znašli v tako imenovani azilni vrzeli, ko jih zaradi razmer v njihovih državah nizozemske oblasti (še) ne odslovijo, po drugi strani pa jim zaradi zavrnjenega azila onemogočajo kakršnokoli delo ali izobraževanje in s tem vključevanje v tamkajšnjo družbo. Večina jih tako živi skvotersko življenje s preganjanji iz začasno zasedenih praznih zgradb in dosedanja vlada si je vse bolj zatiskala oči pred naraščajočim problemom. Le-tega je v znani birokratski maniri opisala Yvonne Wiggers, tiskovna predstavnica vladnega oddelka za imigracijo in naturalizacijo, ko je dejala, da morajo zavrnjeni iskalci azila pač zapustiti Nizozemsko in odpotovati v svojo domovino. »To ne pomeni, da ostanejo na cesti, saj so tu državljani in cerkvene ustanove, ki jim priskočijo na pomoč, a od vlade ne morejo prejeti ničesar več,« je še opisala vladno strategijo glede imigrantov, leta in leta prepuščenih socialni izključenosti.

Ljudje v Objektivu Nizozemska volitve Geert Wilders populizem azilanti imigracija begunska kriza