Slovensko gozdarstvo je v veliki krizi

Trpljenje gozdov

Že tako obubožani gozdovi so morali po drugi svetovni vojni nositi breme obnove in industrializacije države.

Minister za gozdarstvo in lesno industrijo Tone Fajfar je leta 1948 takole dramatično nagovoril poslance Ljudske skupščine LR Slovenije: »Tovariši poslanci. Gozdarstvo in lesna industrija pomenita v naši republiki v neki meri najvažnejšo panogo našega gospodarstva. Pretežni del slovenske zemlje je pokrit z gozdovi. Od tega je danes 28 odstotkov v državni, 72 odstotkov v zasebni in zadružni lasti. Les zavzema v celotnem izvozu Slovenije okrog 80 odstotkov… Obseg naše eksploatacije je prilagojen potrebam izvoza in notranje potrošnje. Poskusi držav ljudske demokracije, da nam spodnesejo izgradnjo petletke, nas silijo k povečanju deviznih sredstev posebno za izgradnjo naše težke industrije. Zaradi tega leži na gozdarstvu in lesni industriji posebna in izredna odgovornost za zagotovitev sredstev v petletki.«

V obdobju petletke 1947–1951 je bil posek v Sloveniji enkrat večji, kot je v tem obdobju prirastlo lesa.

Slovenija je sprejela vrsto ukrepov in spodbud, da je zagotovila potrebne količine lesa tako iz državnih kot zasebnih gozdov: uredba o obvezni sečnji in oddaji lesa (1949), odločba o izdaji bonov za nakup blaga po vezanih cenah (1948), obvezne prevozne storitve v gozdarstvu in lesni industriji (1948).

Da bi zagotovili žagam les za izvoz, so med leti 1950–1952 prevzela izkoriščanje gozdov lesnoindustrijska podjetja (LIP). V gozdovih so delale frontne brigade, vse sile so bile angažirane za izpolnitev petletnega plana.

Postopno se razmere umirjajo

Počasi so tudi za slovenske gozdove prihajali boljši časi. Petletka je minila, splošna inventarizacija je pokazala katastrofalno stanje slovenskih gozdov, nevzdržni pritiski na gozdove so postopno popuščali. V gozdarstvo so prihajali novi, bolj izobraženi kadri. Sprejeta je bila odredba o prepovedi gole sečnje gozdov (1949), Slovenija je dobila nov zakon o gozdovih (1950), ki je z dopolnitvami in spremembami (1953) uzakonil izdelavo gozdnogospodarskih načrtov za vse gozdove, ne glede na lastništvo in velikost posesti. Leta 1951 je bila sprejeta uredba o ustanovitvi skladov za obnovo gozdov. Že 1947. leta je bil ustanovljen Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, leta 1948 je začela z izobraževanjem srednja gozdarska šola, s študijskim letom 1949/50 pa se je začel univerzitetni študij gozdarstva.

Že leta 1947 so bila na osnovi temeljitih študij oblikovana gozdnogospodarska območja. Od prvotno predvidenih 17 se je v Sloveniji uveljavilo 14 območij.

Medtem ko so z državnimi gozdovi upravljala gozdna gospodarstva, so bili zasebni gozdovi do leta 1963 pod okriljem poslovnih zvez in kmetijsko-gozdarskih zadrug, kar je oteževalo enoten strokovni pristop pri gospodarjenju z vsemi gozdovi.

Obdobje enotnega gospodarjenja z vsemi gozdovi

Z letom 1964, ko pride do enotnega gospodarjenja z vsemi gozdovi v okviru gozdnogospodarskih območij, je bil uveljavljen enoten in celostni koncept pri gospodarjenju z gozdovi. Ko so bili vsi slovenski gozdovi vsaj enkrat urejeni, je bila dana možnost, da se je pristopilo tudi k izdelavi območnih gozdnogospodarskih načrtov. Tako so bili prvi območni gozdnogospodarski načrti izdelani za obdobje 1971–1980. Gozdnogospodarska območja so bila trajnostno, ekonomsko in lesnobilančno zaključene celote (razen Krasa, ki je bil kot degradirano področje sofinanciran iz proračuna). Vse to je ustvarjalo pogoje za resnično strokovno delo z gozdovi, za sodelovanje operative z raziskovalnimi organizacijami, saj je gozdarstvo sofinanciralo pomemben del raziskovalnega programa, ki je bil usmerjen v uporabnost v praksi. Izvajanje načrtov je bilo obvezno, les je moral v promet le prek gozdnogospodarskih organizacij in je bil prvenstveno namenjen za pokrivanje potreb območne lesne industrije (hlodi), rudnikov in celulozne industrije.

Gozdna gospodarstva so opravljala tako podjetniško dejavnost kot tudi javno gozdarsko službo. Od vsega prodanega lesa so se na območjih zbirala sredstva za gozdarsko službo, biološka in tehnična vlaganja v gozdove. Obseg vlaganj v gozdove se je v obdobju 1976–1990 gibal okoli 30 odstotkov vrednosti tržne proizvodnje. Del sredstev za vlaganja v gozdove so določen čas prispevali tudi porabniki lesa. Proti koncu osemdesetih let, ko so bile na obzorju politične spremembe, so začela vlaganja upadati in leta 1990 pristala na 23 odstotkih.

Veljalo je načelo solidarnosti, sredstva so prispevali vsi lastniki gozdov s tržno proizvodnjo, vlaganja pa so se izvajala glede na potrebe gozdov. Lastniki, ki so sami opravljali gojitvena in varstvena dela, so dobili za delo plačilo.

Slovensko gozdarstvo po osamosvojitvi

Z letom 1994 je bil uveljavljen nov zakon o gozdovih, usmerjanje razvoja vseh gozdov je bilo zaupano javni gozdarski službi – Zavodu za gozdove Slovenije. Z gozdovi pa gospodarijo njihovi lastniki. Državni gozdovi so prešli pod Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, gospodarjenje z njimi pa je bilo za dvajsetletno obdobje (do leta 2016) s koncesijskimi pogodbami prepuščeno nekdanjim gozdnim gospodarstvom, zdaj zasebnim gospodarskim družbam. Sredi preteklega leta, v precej nesrečnem času, sredi sanacije največjih ujm, ki so prizadele gozdove, pa je začela z državnimi gozdovi gospodariti družba za gospodarjenje z gozdovi v državni lasti Slovenski državni gozdovi, d. o. o.

Novost je tudi financiranje – medtem ko se je v preteklosti dejavnost gozdarstva (služba, vlaganja, deloma raziskovalno delo) financirala z določenim deležem od prodajne vrednosti lesa iz vseh gozdov (zasebni, državni), se zdaj javna gozdarska služba financira iz državnega proračuna, država pa sofinancira gojitvena in varstvena dela ter dela za vzdrževanje življenjskega okolja v zasebnih gozdovih.

Podlaga za gospodarjenje in rabo gozdov kot obnovljivega naravnega bogastva, ki opravlja ekološke, socialne in proizvodne vloge, so usmeritve, ki jih sprejme državni zbor (program razvoja gozdov; resolucija o nacionalnem gozdnem programu), in načrti za gospodarjenje z gozdovi (gozdnogospodarski načrti območij, lovskogojitveni načrti območij, gozdnogospodarski načrti gospodarskih enot in gozdnogojitveni načrti).

Z načrti so določeni pogoji za usklajeno rabo gozdov in posege v gozdni prostor, potreben obseg gojenja in varstva gozdov (obveza lastnika), najvišja možna stopnja izkoriščanja (pravica lastnika gozda do lesa po količini in strukturi) in gospodarjenja z živalskim svetom. Medtem ko je bilo v preteklosti izvajanje načrtov obvezno, je zdaj to prepuščeno presoji lastnika.

Žal se načrti za gospodarjenje v vse manjši meri tudi izvajajo, tako da javna gozdarska služba v vse manjši meri opravlja svoje osnovno poslanstvo, to je usmerjanje razvoja slovenskih gozdov.

Podatki za obdobje 2001–2010 kažejo, da je bil načrtovan možni posek v državnih gozdovih v celoti realiziran, medtem pa je bila v zasebnih gozdovih realizacija le 68-odstotna. Nezadovoljivo se izvajajo predvsem redčenja v mlajših gozdovih, skrb vzbujajoče pa je, da je kar 27 odstotkov poseka v zasebnih gozdovih opravljeno brez odobritve, kar vsekakor negativno vpliva na trajnost vseh vlog gozdov. S posekom, kot najpomembnejšim gozdnogojitvenim ukrepom, tako v vse manjši meri strokovno usmerjamo razvoj slovenskih gozdov, kar je najmanj močno skrb vzbujajoče.

Razlogov za manjši posek v zasebnih gozdovih, kot ga dopuščajo gozdnogospodarski načrti, je več. Med najpomembnejšimi je zelo razdrobljena zasebna gozdna posest – lastnik ima v povprečju manj kot 3 hektarje gozda in še ta posest je razdeljena v nekaj med seboj prostorsko ločenih parcel. Za tako majhno posest ni mogoče učinkovito in racionalno izvesti pridobivanja in prodaje lesa, zato lastniki ne kažejo interesa niti za posek lesa, še toliko manj pa za izvedbo gojitvenih in varstvenih del. Ob tem je proces povezovanja lastnikov gozdov zaradi skupne izvedbe gozdnih in varstvenih del ter prodaje lesa počasen; veliko je spori med solastniki; prav zaradi njih tudi zaključeni denacionalizacijski postopki večkrat ne zagotavljajo začetka intenzivnejšega gospodarjenja z vrnjenimi gozdovi. Nezainteresiranost zasebnih lastnikov gozdov za gojitvena dela – tudi premalo proračunskih sredstev za sofinanciranje teh del – ter nezainteresiranost lastnikov gozdov za redčenja mlajših gozdnih sestojev zmanjšujeta ekonomske učinke gospodarjenja z zasebnimi gozdovi tudi za desetletja naprej, saj zmanjšujeta prizadevanje gozdarske stroke oziroma javne gozdarske službe za vzgojo gozdov s kakovostnim gozdnim drevjem.

Izvajanje z načrti predvidenih gojitvenih, varstvenih in preostalih del je, podobno kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, zaostajalo za načrtovanim tudi v obdobju 2001–2010. Najbolj kritično je stanje na področju nege, saj se je v preteklem ureditvenem obdobju realizirala le slaba polovica z območnim načrtom za obdobje 2001–2010 predvidene nege. Realizacija z načrtom predvidenih del se med posameznimi lastniškimi kategorijami razlikuje. Najboljša realizacija je pričakovano v državnih gozdovih (71-odstotna), vendar je tudi tu skrb vzbujajoče dejstvo, da izvedba negovalnih del in obnove zaostaja za načrtovano. Situacija je bistveno slabša v zasebnih gozdovih in gozdovih lokalnih skupnosti, kjer je bila realizacija le 35-odstotna. Takšen trend zaostanka pri izvajanju negovalnih del v zasebnih in preostalih gozdovih se nadaljuje iz devetdesetih let, kar se močno odraža tudi na stanju gozdnih sestojev.

Negovanost sestojev je po podatkih iz povzetka območnih gozdnogospodarskih načrtov 2011–2020 slaba. Le 27 odstotkov mladovij je negovanih in 73 odstotkov pomanjkljivo negovanih ali nenegovanih. Še manj ugodne so razmere pri drogovnjakih, kjer je le 15 odstotkov negovanih in 85 odstotkov pomanjkljivo negovanih ali nenegovanih. Žal je tudi v državnih gozdovih pomanjkljivo negovanih in nenegovanih kar 55 odstotkov mladovij, pa kar 68 odstotkov drogovnjakov.

Tudi obnova slovenskih gozdov že dolgo zaostaja za potrebami. Akumulacija prirastka, ki je bila sicer z gozdnogospodarskimi načrti predvidena, je bila delno tudi posledica zadrževanja obnavljanja gozdov. Posebej v dinarskih jelovo-bukovih gozdovih se je v preteklosti obnavljanje starih sestojev zadrževalo tudi zaradi preštevilne z okoljem neusklajene rastlinojede divjadi, ki je onemogočala ali močno ovirala naravno obnovo. Dolgoletna akumulacija prirastka in zadrževanje obnavljanja gozdnih sestojev sta privedla do neuravnoteženosti razvojnih faz gozdov oziroma debelinske strukture gozdnih sestojev, ki se kažeta v premajhnem deležu mladovij in drogovnjakov in prevelikem deležu starejših razvojnih faz.

Izvedba gozdnogojitvenih in varstvenih del v zasebnih gozdovih je v tesni zvezi z razpoložljivimi proračunskimi sredstvi, s katerimi lastnikom gozdov država sofinancira vrednost izvedenih del. Prispevek države spodbuja lastnike k izvedbi del, zato je v letih, ko je na razpolago več sredstev za vlaganja v gozdove, realizacija gozdnogojitvenih del večja kot v letih, ko je razpoložljivih sredstev manj. Pomanjkanje sredstev sicer ni edini razlog za težave pri izvedbi nege mladega gozda v zasebnih gozdovih – praviloma je tudi interes lastnikov gozdov za izvajanje negovalnih del majhen.

Svoje k odločitvi, ali je treba načrte izvajati ali ne, doda Zavod za gozdove Slovenije, kot javna gozdarska služba, ko pri pripravi letnih programov ne upošteva obvez iz gozdnogospodarskih načrtov, pač pa postavi plan na osnovi predpostavk o razpoložljivih sredstvih iz državnega proračuna in o pripravljenosti lastnikov gozdov, da bodo določena dela izvršili.

Za zaključek pa še tale ugotovitev: vlaganja v gozdove, gozdnogojitvena dela in sredstva za izgradnjo gozdnih cest in vlak od leta 1994 naprej kar za nekajkrat zaostajajo za vlaganji pred letom 1990.

Žled in podlubniki 2014–2016

Če k zgornjim ugotovitvam dodamo še relativno velik delež sanitarnega poseka v naših gozdovih, so razmere še bolj skrb vzbujajoče.

Pravi katastrofi pa smo pravkar priča. Od 30. januarja do 10. februarja 2014 je slovenske gozdove prizadel izjemno obsežen pojav žleda. Prizadel je dobro polovico slovenskih gozdov (51 odstotkov). Najbolj je poškodoval gozdove v GGO Postojna, Ljubljana, Tolmin in Kranj. Žled ni prizadel le gozda, prizadel je tudi gospodarske objekte, zlasti električna omrežja (na železnici in daljnovode), in je bil razglašen za naravno nesrečo. Količina dreves, ki jih je žled tako poškodoval, da jih je bilo oziroma jih je umestno posekati, je ocenjena na približno 9 milijonov m

3

Žledu je sledil napad podlubnikov. Leta 2015 je bilo zaradi podlubnikov posekanih 1,8 milijona m

3

3

Poleg tega, da nam ne uspe pravočasno posekati vsega napadenega drevja, tudi močno zaostajamo pri sanaciji od žledu in podlubnikov prizadetih gozdov.

Razmere so take, da resnično velja odpreti razpravo o smiselnosti določil sedanjega zakona o gozdovih. Če želimo, da bodo gozdovi trajno opravljali ekološko, socialno in proizvodno funkcijo, kar je nacionalni interes, je treba najprej zakonsko zagotoviti, da se bodo načrti za gospodarjenje tako v državnih kot v zasebnih gozdovih tudi izvrševali.

Ker so gozdovi naravno bogastvo z večnamensko vlogo (ekološko, socialno, proizvodno), od katere pripada lastniku le lesnoproizvodna funkcija, vse preostale pa so namenjene širši družbeni skupnosti, mora država trajno zagotavljati potrebna finančna sredstva za delovanje javne gozdarske službe in za sofinanciranje tistega dela gojitvenih in varstvenih ter drugih potrebnih del v gozdovih, ki so pomembna za zagotavljanje javnega interesa gozdov. Hkrati pa se morajo lastniki poleg pravic zavedati tudi svoje odgovornosti za gospodarjenje z gozdovi.

Tu pa se v zasebnih gozdovih srečamo s težavo, ki ovira ali onemogoča izvajanje načrtov z ozkimi lastniškimi interesi, ki se križajo z družbenimi, z razdrobljeno gozdno posestjo, z nezainteresiranostjo, nezmožnostjo, neznanjem posameznih lastnikov za izvedbo z načrti predvidenih del. Zaradi razdrobljene gozdne posesti, ozkih parcel, nezainteresiranosti ali nezmožnosti lastnikov za delo v gozdu bo nujno treba uvesti kompleksno gospodarjenje.