In na festivalih so peli vsi, od Lada Leskovarja do Marjane Deržaj, od Majde Sepe do Helene Blagne. Nekaj uspehov so naši popevkarji poželi, a še zdaleč ne toliko kot rokerski izvajalci, recimo Buldožer, ki so posneli za mnoge dva najboljša jugoslovanska rock albuma Pljuni istini u oči in Zabranjeno plakatiranje. Ker spletne lestvice omenjenega materiala ne opazijo, smo se posvetovali s starejšima poznavalcema tovrstne glasbe, z Draganom Buličem in Borutom Mehletom, ter prišli do zanimivih ugotovitev.
Buldožer: Život je feferon
Za mnoge so Buldožerji najboljši slovenski rock bend vseh časov in za mnoge je njihova prva velika plošča iz leta 1975 Pljuni istini u oči najboljši ne samo slovenski, ampak kar jugoslovanski album. Na razprodani prelomni plošči je pet skladb, v katerih so posebej razdeljene teme, in najbolj znana skladba s plošče je Život je feferon, ki ima štiri dele. Prvi je uvod, nekateri ga štejejo za samostojnega, z naslovom Najpogodnije mesto, drugi je Život, sreča, ljubav, tretji je Tramvaj in četrti Djevojčice mala. In če je cela plošča parodična in rahlo psihedelična, če je ovitek v obliki časopisa, ki ga je oblikoval Slavko Furlan, satiričen in če so člani skupine Marko Brecelj, Boris Bele, Uroš Lovšin, Štefan Jež, Andrej Veble in Borut Činč povsem odbiti, je skladba, ki jo predstavljamo, pravi trademark Buldožerjev. »Život, što je to? To je feferon; crven ili žut, kratak ali ljut. / Sreća, što je to? To je ona stvar, zbog koje srce kuca. To je ona stvar, zbog koje dugme puca,« so prepevali Buldožerji, namigujoč na spolnost in norčujoč se iz takratnih mega rokerjev Bijelo dugme.
Magnifico: Pukni zoro
Šišenski glasbenik je z mnogimi projekti namigoval na svoje srbske korenine, a zdi se, da je višek iskanja leto 2013, ko je izdal ploščo z glasbo iz filma Montevideo, bog te video. Malo je tako dobrih plošč s filmsko glasbo v teh krajih, a uspeh, ki ga je dosegel Robert Pešut s skladbo Pukni zoro, je nekaj posebnega. Lahko bi rekli, da je svojim rojakom napisal prav posebno himno, ki je doslej niso imeli, in če ne verjamete, si poglejte kak posnetek s stadiona Crvene zvezde: »Zasviraše trube, završi se boj, zvona zvone, zora sviće, vraćam se, rode moj.«
Kameleoni: Sjaj izgubljene ljubavi
Nobenega dvoma ni, da je bila preprosta bitniška ljubezenska skladba ena najprelomnejših v nekdanji deželi, in nobenega dvoma ni, da je morala biti zapeta v jeziku, ki ga je razumela širša država: »Gledat ču, kad odlaziš, iz sjaja u tamnu noč, u snu si moja bila, ljubavi, a drugome pripadaš ti,« so prepevali dolgolasi koprski srednješolci Danilo Kocjančič, Marjan Malikovič, Tulio Furlanič, Jadran Ogrin in Vanja Valič, ki so se zbrali leta 1965, omenjeno skladbo pa so izdali na plošči Šampioni Jugoslavije 9. marca 1967.
Lado Leskovar: Potraži me u predgradju
Verjetno najpomembnejši slovenski popevkar in šansonjer v nekdanji državi je največji uspeh dosegel z zmago na Opatijskem festivalu leta 1964. »Potraži me u predgradju, poljubi me u sječanju, bar onih sati kad ostaneš sama, ako me sada još imalo voliš, potraži me…« je refren evergrina. Besedilo za skladbo, ki je za mnoge najboljša jugoslovanska popevka, je napisal eden najboljših hrvaških piscev Drago Britvić. Leskovar se mu je oddolžil z značilno interpretacijo, s katero je v šestdesetih in sedemdesetih zapel na desetine skladb, predvsem šansonov.
Videosex: Detektivska priča
V naših krajih je imel ljubljanski elektropopovski novovalovski kvartet (Anja Rupel, Nina Sever, Janez Križaj in Iztok Turk) povsem druge uspešnice. Najprej Moja mama in Kako bih volio, da si tu z albuma Videosex iz leta 1984 in nato leta 1987 na albumu Svet je zopet mlad še kopico priredb slovenskih popevk. V Jugoslaviji se je najbolje prijela Detektivska zgodba, v kateri Anja Rupel v videu v slogu detektivskih filmov prepeva: »… bezživotno tijelo leži u njoj, trenutak kasnije osmijeh na njenom licu, dok rukama u frižideru pronadju još dvije ruke«.
Majda Sepe: Kraljica noči
Med zmagovalne pesmi jugoslovanskih festivalov gre šteti tudi Kraljico noči, ki jo je Majda Sepe skupaj s Strunami zapela leta 1975 na Karneval festu v Cavtatu. Besedilo Jasminka Čupić, muzika Mojmir Sepe. »Dodji večeras na maskenbal, prepoznat češ moje oči / pod gustom koprenom maske te, bit ču ti kraljica noči,« je zapela slovenska pevka, ki s skladbo doma ni imela večjega uspeha, saj je v Sloveniji v tistem času veljala za bolj resno interpretko šansonov, kot sta bila leto prej Uspavanka za mrtve vagabunde in leto kasneje Pismo za Mary Brown.
Pepel in kri: Tu je Dalmacija
Pepel in kri so nastopili na mnogih jugoslovanskih festivalih, nekajkrat tudi na legendarnem splitskem. Leta 1979 so v Dalmaciji blesteli s skladbo Tu je Dalmacija. Besedilo Dušan Velkaverh, glasba Tadej Hrušovar - Dejvi, aranžma Dečo Žgur. Na solo vokalu je zbor vodil mariborski Dalmatinec Edvin Fliser. Konkurenca pa je bila huda: Vjeruj u ljubav – Oliver Dragojević, Reci mi tiho, tiho – Novi fosili, Mladosti, moja lijepa radosti – Tereza Kesovija, Panonski mornar – Đorđe Balašević. Slavil je Zlatko Pejakovič z evergrinom Ljetu je mome kraj.
Mladi levi: Oluja
Najvplivnejša slovenska rock skupina iz šestdesetih in začetka sedemdesetih Mladi levi se ni branila skladb v tujih jezikih. Večinoma so prepevali v angleščini, nekaj pa tudi v srbohrvaščini. Velik uspeh so dosegli leta 1970, ko so na festivalu v Opatiji zaigrali skladbo Zdenka Runjića Oluja. Šlo je za alternacijo z danes popularnejšo verzijo Josipe Lisac, ki jo je s svojim hrapavim glasom zapel pevec skupine Janez Bončina – Benč: »Ja trebam tvoje ruke na licu mom, tvoje ruke na tijelu mom. Dok nebo se ruši nad morem.«
September: Domovina moja
September je bila slovenska super skupina z glasbo, ki je bila nekaj med rockom, jazzom in latino glasbo. Ni se branila ne nastopanj v tujini ne sodelovanja z glasbeniki iz drugih republik. Janez Bončina - Benč, Braco Doblekar, Tihomir Pop Asanović, Jadran Ogrin, Marjan Malikovič, Ratko Divjak, Tulio Furlanič, pa še koga bi lahko našteli, so svoj vrh dosegli leta 1979, ko so izdali ploščo Domovina moja, s katere je istoimenska skladba, ki govori o lepotah (takratne) domovine. September so bolj kot za stihoklepce veljali za tehnično najbolj izpiljeno skupino v državi.
Hazard: Nigdje nema tvoje luke
Med mnogimi uspešnicami skupine Hazard je tudi nekaj hrvaških. S skladbo Nigdje nema tvoje luke so leta 1981 nastopili na splitskem festivalu: »Sve me dalje nosi voda, uvijek mašu nove ruke, dugo gledam s premca broda, a nigdje tvoje luke,« je napisal Dušan Velkaverh, glasbo pa kot navadno Tadej Hrušovar - Dejvi, ob pomoči Braca Doblekarja in Deča Žgurja. Peli in igrali so Braco Doblekar, Dominik Trobentar, Dani Gančev, Dare Petrič in Miro Čekeliš. Leta 1981 je na festivalu zmagal Seid Memić Vajta.
