Nota bene: ne kakšnega zadetega dijaka, meter devetdeset, z nožičem v roki, temveč prvošolca! Z drugimi besedami: šolana učiteljica ni niti s pomočjo vodstva šole, svetovalne službe, zunanjih psihoterapevtov in drugih predstavnikov stroke, ki lahko šoli v takem primeru priskočijo na pomoč, zmogla pomagati šest let staremu otroku. Še več: za svoj očitni, sramotni in nedopustni neuspeh je šola, tako je bilo razumeti razburjeno pedagoginjo, okrivila domačo vzgojo in neustrezne predpise.
Omenjeni primer še malo ni osamljen. Tudi nekateri drugi podatki kažejo, da je otrok, ki potrebujejo obisk pri kliničnem psihologu – a morajo nanj čakati tudi po šest mesecev in več (!) – vsako leto več. Povprečna starost, pri kateri nastopijo psihične težave, se iz zgodnje pubertete pomika v otroštvo, poraba pomirjeval in antidepresivov med otroki pa obenem skokovito narašča. Kazalo bi se torej resno, sistemsko vprašati, kaj se nam dogaja in kako se s tem soočajo v vrtcih in šolah.
Slovenska šolska oblast se za zdaj obnaša, kot da gre za obrobne, izolirane pojave, ki se jih tako – posamično – tudi rešuje; če se da, potihoma in daleč od oči javnosti. Slednje zaradi otrok, a tudi zato, da se ne izpostavlja učiteljev, ko pa vendar vsi »vemo«, kako zelo se trudijo… A kaj storiti v primeru – tu se vnaprej oproščam za bogokletnost – ko so prav vzgojitelji in učitelji jedro problema?
Za slovitega družinskega terapevta Jesperja Juula o tem ni dvoma. »V mnogih deželah,« piše v svoji novi knjigi Agresivnost: nov in nevaren tabu, »smo dosegli točko, ko nosijo pedagogi večjo odgovornost za zanemarjanje otrok in mladostnikov kot družina, v kateri ti otroci odraščajo.« Po njegovem mnenju se skrajno neustrezno, ali pa sploh ne, lotevajo težav zlorabljenih, zanemarjenih in frustriranih otrok, ki danes morda le bolj glasno kričijo na pomoč. V edinem jeziku, ki ga znajo. »Ko se učitelji in vzgojitelji pritožujejo nad otroki, ki 'imajo problem z agresivnostjo', jih vprašam, za koga je to problem. Le čudno me pogledajo,« se jezi Juul. Agresivnost pri otrocih ni namreč nobena diagnoza, je normalen odziv na »nenormalno« dogajanje. In vendar je postala tabu, ki lahko, kot opozarja, postane še nevarnejši od tabuja spolnosti, ki je ljudem tako dolgo in tako učinkovito grenil poželenje, veselje in bližino.
Namesto da bi torej učitelji skrajno zares prisluhnili otrokom in poiskali konstruktivne rešitve, ki zadevajo fenomen agresivnosti, jo raje obsojajo in zatirajo. Od šolske oblasti – tako je bilo videti tudi v Portorožu – pričakujejo preproste, učinkovite mehanizme, četudi bi vodili le k še večji represiji. Predvsem pa »problematičnega vedenja« ne jemljejo kot svojo odgovornost. Če bi »problematičnim« otrokom dali pravo priložnost, da jim povedo, kaj se jim dogaja – za to bi morali seveda sestopiti s piedestala moralnih pridigarjev – bi morda lahko ugotovili, da ti s svojim zmerjanjem, brcanjem, pretepanjem… le vpijejo na pomoč. In da je marsikdaj čudno le to, da glede na število nasilnih in represivnih očetov in mam, očimov in mačeh, starih staršev in učiteljev, s katerimi so v svojem kratkem življenju morali (pre)živeti, niso še nikogar ubili, kot je v neki ustanovi za »težko vzgojljive« otroke lakonično ugotovil Juul.
Šolsko oblast oziroma družbo bi moralo ob tem zaskrbeti še nekaj: velika večina »neobvladljivih« otrok so dečki. Ko so v eni od novejših danskih študij primerjali počutje otrok v nekem povsem običajnem vrtcu z zaznavami vzgojiteljic, so ugotovili, da je 24 odstotkov dečkov izjavilo, da se ne počutijo dobro. In glej, skoraj prav toliko dečkov, 22 odstotkov, je bilo po mnenju vzgojiteljic problematičnih. To je strokovni in nacionalni škandal, je ob tem zagrmel Juul.
Kaj bi podobna raziskava pokazala v Sloveniji, lahko le ugibamo, a dostopni podatki tudi pri nas kažejo, da je med otroki, ki se v javni šoli ni počutijo dobro, več dečkov kot deklic. Ti dobivajo več vzgojnih kazni , njihove šolske ocene so veliko pogosteje kot pri deklicah nižje od dosežkov na zunanjem preverjanju znanja, kar kaže, da so ocene vsaj deloma tudi mehanizem represije.
Kaj se torej dogaja? Eden od možnih, nujno nepopolnih odgovorov je, da je še vedno na delu stara paradigma »vzgojnega« discipliniranja. Dovoljena so le »prava« čustva in »prava« ravnanja. Vsak »izpad« je strogo prepovedan, drugo »nas ne zanima«. A pritajena represija, ki jo izvajajo nežni, čuteči, za blagor otrok vneti vzgojitelji in učitelji – v največji meri so to vzgojiteljice in učiteljice – je enako škodljiva kot nekdanje odkrito šolsko nasilje. Nasilje, ki se ga z moralnimi tabuji še nikoli ni dalo ustaviti, se lahko perpetuira tudi »na mehko«, pod parolami tipa »recimo nasilju ne« in podobnimi larpurlatizmi.
Mehanizmi za ukrepanje v šoli so morda res prepičli, a ne bo jih več, dokler bodo učitelji v »problematičnih učencih« videli le motnjo za šolski mir in red.
