Maja 1988 sta na Gornjem trgu 23 kitajsko restavracijo Sečuan odprla Milan Stare in Takaši Tokuhisa, Japonec, ki je tedaj že skoraj dvajset let živel v Ljubljani. »Kitajsko restavracijo sem odprl, ker sem hotel jesti dobro hrano. Vedel sem, da je bilo tedaj za japonsko hrano še prezgodaj, bila je preveč eksotična za Slovence,« se spominja Takaši Tokuhisa. Samo kot opomba: prvo japonsko restavracijo je Ljubljana dobila daljnega leta 1971, a je bila kratkega veka. Kot je dejal gospod Tokuhisa, Ljubljančani so potrebovali še nekaj desetletij, da so odkrili tudi čare japonske kuhinje.
Nad kitajsko hrano pa so bili nemudoma navdušeni. »Imeli smo srečo, da je bila tedaj v Ljubljani razstava kitajske umetnosti in Slovenci so radovedno spoznavali kitajsko kulturo in hrano,« meni Tokuhisa. Restavracija je bila strašno priljubljena, nenehno zasedena in treba je bilo precej potrpežljivosti, da ste dobili prosto mizo. Res pa je, da je bilo miz le šest. »Vsaki mizi smo dali le dve uri časa, da pojedo, in stalno smo imeli težave z rezervacijami,« se spominja Tokuhisa.
V prvo ljubljansko in slovensko kitajsko restavracijo so hodili vsi, od diplomatov do študentov, kajti tedaj je bilo tako, da so šli Ljubljančani v kitajsko restavracijo ob posebnih priložnostih, ne pa na hitro kosilo tako kot zdaj. V njej so se slavili rojstni dnevi in obletnice, večerja v kitajski restavraciji je bila namreč poseben dogodek.
Iz Avstrije riž in banane, kuharja pa iz Kitajske
Velika razlika je bila tudi v tem, da so morali za kitajsko restavracijo Sečuan skoraj vse sestavine uvoziti iz Avstrije. Tedaj v trgovinah pri nas ni bilo mogoče kupiti niti sojine omake. »Tudi riž in banane smo uvažali, ker se pri nas ni dobilo ne pravega riža ne pravih banan,« se spominja Takaši Tokuhisa. Da o palčkah niti ne govorimo – tudi te so bile iz Avstrije, a kot je bilo kmalu po odprtju restavracije zapisano v časopisu Delo, »so gostje palčke pogosto odnesli s seboj.«
Sta pa bila zato kuharja prava Kitajca. Li Zongjon in Yu Zucheng sta kuharja prve slovenske restavracije postala po naključju. »Na srečo sem srečal nekoga iz kitajskega ministrstva za zunanje zadeve, ki mi je pomagal najti kuharja,« se je iskanja spomnil gospod Tokuhisa. »Pozneje sta iz Kitajske res prišla dva kuharja. Li je bil glavni kuhar in je včasih kuhal za diplomatske bankete. Yuju pa je žena po enem letu iz Kitajske poslala pismo, naj se vrne domov, sicer se bo ločila. Tako sem začel kuhati še jaz, nekako sem se znašel, saj sem prej iz dneva v dan v kuhinji gledal, kako kuhata. Na srečo se je Yu pozneje vrnil,« se spominja Tokuhisa.
Ker je bilo restavraciji ime Sečuan, so seveda kuhali sečuansko hrano. Zakaj? Ker sta bila kuharja iz Chengduja, iz glavnega mesta Sečuana, ki je bil tedaj že pobraten z Ljubljano. Jedi niso pretirano prilagajali slovenskemu okusu, razen da so dajali precej manj čilija. Po besedah gospoda Takašija so se Slovenci dobro spoznali s kitajsko hrano: »Stalni gostje so imeli svoje najljubše jedi, in ko so vstopili v restavracijo, smo natančno vedeli, kaj bodo naročili.« Posebno v slast so šli spomladanski zavitki s kislim zeljem in mletim mesom, lahko bi rekli kranjski spomladanski zavitki. Med glavnini jedmi so se Slovenci spopadli tudi s kislo-sladkimi okusi. Najbolj priljubljena jed je bil piščanec z arašidi, na jedilnem listu pa so bile tudi take posebnosti, kot je prekajena raca s kafro in čajevimi listi. Ena izmed stalnih gostij restavracije Sečuan je bila tudi Josipa Lisac.
In v gurmanskem spominu je hrana iz te kitajske restavracije zapisana kot zelo okusna, pravzaprav je Ljubljančane nekako razvadila. »Res z ničimer nismo varčevali, zato so bile jedi izredno okusne. Če vprašate mene, je približno taka hrana zdaj v Kitajskem vrtu v Dravljah,« je prepričan tedanji solastnik prve kitajske restavracije v mestu.
