Ključni element za novo kvaliteto je nedvomno država, ki jo zagotavlja dobra, demokratična politika. Že samo s to ugotovitvijo smo jasno povedali, da je popolnoma napačno pojmovanje, da potrebujemo le več profesionalnosti, predvsem na ekonomskem področju, pa tudi drugod, na primer v zdravstvu, ker je prav tako pojmovanje ekstremna politika, celo ideologija neoliberalizma, za katero je glavna značilnost, da si s filozofijo ekonomske racionalnosti in trga podreja vse segmente in sisteme države. V naši državi imamo dodatno težavo v pojmovanju in razumevanju interesov, kar pomeni, da je Kardelj še kako živ. Tako imenovana odgovorna politika se zavzema za družbeno kohezijo in stabilnost prek interesnega sporazumevanja, tako da vsaka stran malo popusti za dosego skupne poti, ki po moje vodi le v politiko statusa quo.

Tako politično prakso morajo zamenjati vedno nove rešitve in oblike preseganja, od popolnoma individualne ravni do najvišje ravni politike in družbe. Gre torej za preseganje; taka oblika politike najvišje ravni države je usodnega pomena za celotno državno skupnost. Pri demokratični državi gre za tak odnos med politiki in državljani, da se bo vedno za korak dvigala nad samo sebe v taki kvalitetni povezanosti, da se nikoli ne bo vedelo, kdo koga vodi. Taka samotranscendenca je torej nasprotje ideologije velikega »vodje države«.

S takim pojmovanjem smo tudi ugotovili, da je dobra politika in s tem dobra država nujni pogoj za zdravo družbo.

S tem smo tudi opredelili vlogo ekonomije, ki tako rada ponižuje politiko, čeprav brez nje nima nobenih realnih možnosti v vseh procesih in področjih upravljanja družbe, tako na makroravni kot v vseh njenih podsistemih. Nazorni primeri za to so dogajanja v praksi okrog zdravstvene reforme, ko nekateri »eksperti« trdijo, da gre tu le za medicinsko in ekonomsko stroko.

Resnično gre v prvi vrsti za družbeno politiko najvišjega ranga, za uresničitev ustavnega načela družbene solidarnosti, ki bi ga tisti »eksperti« kar udejanjili prek zavarovalništva. Isti »eksperti« si nov zdravstveni sistem predstavljajo kar z usklajevanjem najmočnejših interesnih skupin, ki je pot, da se ohranijo vse dosedanje slabosti, predvsem monopoli in sistemska korupcija.

Drugi strateški element novega zdravstvenega sistema je, da mora državna politika doseči dosledno ločitev javnega od zasebnega zdravstva. Vsekakor pa odgovorna demokratična politika ne sme dovoliti, da bi z razkrojem javnega zdravstva ustvarili nesistemske pogoje za zasebno zdravstvo, v bistvu divjo privatizacijo.

Slabega javnega zdravstva ne more zamenjati zasebno zdravstvo, temveč je edina prava pot izboljšanje javnega zdravstva, ki mora postati ne le enkratna politična akcija, temveč intenzivni proces večletne transformacije, katere bistveni element je tudi kompleksna sistemska digitalizacija, ki bo prvenstveno imela namen narediti kvalitetni skok zdravstva v dobro prav za vsakega državljana posebej.

Ko se ekonomija vedno znova poskuša ločiti od politike, sama sebe obsoja na raven gospodinjskih nalog, ker ji ostaja le še obzorje neposredne prihodnosti. Na tem tankem ledu je tudi celotna slovenska družba in država. Prav omenjena situacija je najpomembnejši vzrok, da se ne moremo rešiti družbenega razvoja, ki peha v bedo vse več državljanov, da mladi nimajo nikakršnih pogojev za svojo uveljavitev, da se velika večina upokojencev ne more dostojno preživljati itd. Skratka, družbena klima je pri nas izjemno slaba, nezaupanje vlada vse povprek.

Če k temu dodamo še zelo nestabilne in težke mednarodne razmere, je majhna Slovenija pred nujnostjo kvalitetnih sprememb, saj gre vendar za njeno preživetje. Nič manj kot to.

Mag. Janez Tršan, Ljubljana