»Planica ni le športni dogodek, ampak veliko več. Ne le za Slovenijo. Ni le lokalni dogodek, je tudi dediščina, kultura in tradicija za mednarodno športno družino. Ljudje prihajajo sem, da uživajo v poletih, je pravi festival športa in še marsikaj,« je o Planici pred leti laskavo dejal direktor svetovnega pokala v smučarskih skokih Walter Hofer in jo med drugim označil kar za dnevno sobo smučarskih poletov. Ne zaman, saj je v dolini pod Poncami v svojih več kot osemdesetih letih zgodovine poskrbela za kar 40 svetovnih rekordov in si prislužila vzdevek zibelka smučarskih poletov.
Bradl izkoristil odsotnost Norvežanov
Prvi mejnik je padel že davnega leta 1934, ko je v konkurenci 14 tekmovalcev iz Slovenije, Avstrije in Norveške pri 92 metrih pristal Birger Ruud. A to je bila le prva od 13 rekordnih znamk, ki so jih v prihodnjih desetletjih v Planici postavili norveški skakalci. Nemara bi imeli v svojih rokah še kak rekord več, če njihova zveza in njeni predstavniki pri Mednarodni smučarski organizaciji (FIS) ne bi skušali zajeziti razvoja skokov. Tako je leta 1936 Norveška svojim tekmovalcem celo prepovedala nastope v Planici, kar je unovčil komaj 18-letni Avstrijec Sepp Bradl in z daljavo 101,5 metra postal prvi človek, ki je premagal magično stotico.
Skakalnica, ki jo je v začetku tridesetih let preteklega stoletja skonstruiral Stanko Bloudek, povečal pa Ivan Rožman, se je tedaj v zgodovino smučarskih skokov zapisala z zlatimi črkami, pa čeprav je bilo treba na nov pomembnejši mejnik na njej čakati 12 let. Leta 1948 je na prvi tekmi po drugi svetovni vojni pri 120 metrih pristal Švicar Fritz Tschanen.
23
Ker sta v petdesetih letih primat največjih skakalnic na svetu prevzela Oberstdorf in Kulm, so slovenski ljubitelji smučarskih skokov nov rekord na domačih tleh dočakali šele dolgih 21 let pozneje.
Planiški spektakel očaral FIS
Bloudkovo konstruktorsko dediščino sta prevzela brata Lado in Janez Gorišek ter zgradila novo velikanko. Projektirala sta jo tako, da jo je bilo mogoče tudi povečati, kar se je v prihodnjih letih izkazalo za izvrstno potezo. Na prvi tekmi na novi napravi leta 1969 si je več deset tisoč gledalcev lahko ogledalo eno najbolj nepozabnih športnih prireditev. Padlo je kar pet svetovnih rekordov, na tekmovanju pa so se proslavili Norvežan Björn Wirkola (156 in 160 metrov), Čeh Jiri Raska (156 in 164 metrov) ter Nemec Manfred Wolf (165 metrov). Planiški spektakel je očaral tudi može pri FIS. Na kongresu v Opatiji leta 1971 so sklenili, da smučarski poleti postanejo enakopravna disciplina smučarskim skokom, Planici pa že za prihodnje leto podelili organizacijo prvega svetovnega prvenstva v poletih.
Navdušenje Mednarodne smučarske zveze nad poleti se je ponovno poleglo leta 1985, potem ko so zgolj na treningih pred tekmo pod Poncami padli trije svetovni rekordi. Prvega je s 186 metri dosegel Američan Mike Holland, naslednja dva pa Finec Matti Nykänen, ki je sprva pristal pri 187 metrih, v drugi seriji treninga pa je bil še štiri metre daljši. Zaradi tega so pri FIS že naslednje leto uvedli pravilo 191 metrov, s katerim so želeli preprečiti lov na rekordne daljave, vendar so se osem let kasneje le premislili.
Planiških 220 metrov ni več redkost
Temu je botroval tudi novi škarjasti slog skakanja, zaradi česar so se daljave hitro večale. Tako je na 13. svetovnem prvenstvu v poletih leta 1994 Finec Toni Nieminen s poletom 203 metrov v Planici presegel drugo magično mejo, četudi je to že pred njim uspelo Andreasu Goldbergerju, a je pri tem po snegu podrsal z rokama. Osmoljenemu Avstrijcu se je sreča nasmehnila šest let pozneje, ko je na velikanki kot prvi poletel 225 metrov.
Zadnji rekord, preden je primat največje letalnice prevzela naprava v Vikersundu, je v Planici padel pred dvanajstimi leti. Tedaj so v izvrstnih razmerah osebni, državni in ne nazadnje tudi svetovni rekordi padali kot za stavo. Največja znamka je bila podrta kar štirikrat v enem dnevu, na koncu pa se je proslavil Björn Einar Romören, ki je v finalu poletel 239 metrov. Pri tem je imel danes 35-letni Norvežan tudi nekaj sreče, saj je Finec Janne Ahonen skočil meter dlje, a se ni obdržal na smučeh.
Novo obdobje v zgodovini planiških poletov se je začelo pisati predlani s prenovo velikanke bratov Gorišek in zgraditvijo skakalno-tekaškega centra. Planiških 220 metrov danes tako ni več nobena redkost, saj so skakalci samo lani to daljavo preleteli več kot sedemdesetkrat.
V zraku se še posebno domače počutijo prav slovenski orli, ki v zadnjih letih na letalnicah redno posegajo po najvišjih mestih.
