Kako to, da so ženske plačane slabše od moških? Zakaj se znanstvenicam pri vrednotenju dosežkov ne upošteva doba, ko so bile na porodniškem dopustu? Zakaj morajo gluhi jemati dopust, ko jim država odredi, kdaj bodo opravljali vozniški izpit? Zakaj imajo istospolno usmerjeni manj pravic od drugih? Zakaj se otroški dodatki štejejo v dohodek in se s tem sistemska revščina le še poglablja? Zakaj invalidi, mlajši od petinšestdeset let, nimajo pravice do varovanega stanovanja? Zakaj imajo le državljani, ne pa recimo begunci, pravico do socialnih stanovanj, četudi revščina ne pozna barve kože?
Uradno diskriminacije skorajda ni
Diskriminacije na podlagi spola, narodnosti, osebnih okoliščin ... je v slovenski družbi veliko. A uradno – recimo v poročilih o Sloveniji, ki jih po »uradni dolžnosti« pošiljamo mednarodnim ustanovam – diskriminacije skorajda ni. Je namreč tako vseobsežna, da bi potrebovali vojsko strokovnjakov, če bi jo hoteli popisati.
Z vprašanji iz uvoda se vsak dan srečuje organ, ki se imenuje Zagovornik načela enakosti. Ta uradni organ zbira prijave o diskriminaciji, jih obdeluje, piše mnenja in razrešuje težave. Po vlogi v družbenem oziroma državnem sistemu in po področju, ki ga pokriva, je soroden Varuhu človekovih pravic, Informacijskemu pooblaščencu ali Komisiji za preprečevanje korupcije – institucijam z milijonskimi proračuni in desetinami zaposlenih. A v praksi je zagovornik načela enakosti ena oseba. Od lanskega leta je to Miha Lobnik. Pred njim je bil zagovornik Boštjan Vernik Šetinc. Institucija, ki se v državi z dvema milijonoma ljudi bori proti diskriminaciji, obsega še eno mizo, en računalnik in – en fikus.
»Že od decembra sestankujem s politiki in jim razlagam, da se v Sloveniji ne moremo sistematično boriti proti diskriminaciji, če ne zagotovimo finančnih in kadrovskih možnosti za to,« pravi Miha Lobnik. Za letošnje leto je v proračunu za zagovornika rezerviranih 200.000 evrov, možnost ima zaposliti tri sodelavce. A Lobnik pravi, da bi za uspešno delo na tako obsežnem področju – po novem zakonu, ki je začel veljati januarja, ima zagovornik pristojnost tudi za zastopanje strank pred sodiščem – potreboval vsaj polovico sredstev, ki jih imata protikorupcijska komisija ali varuh človekovih pravic. »Potrebujemo vsaj milijon evrov in dvajset zaposlenih, da bi lahko govorili o neodvisni instituciji,« pravi Lobnik. Dokler mora prosjačiti politiko in ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, kjer trenutno gostuje, o neodvisnem preiskovanju sistemske diskriminacije ni mogoče govoriti, opozarja.
Diskriminiranje borca proti diskriminaciji?
Lobnik se je sestal že z vsemi poslanskimi skupinami, s predsednikom državnega zbora Milanom Brglezom in nazadnje, prejšnji teden, tudi s predsednikom republike Borutom Pahorjem. Ta je po pogovoru sporočil, da je zaradi položaja »zaskrbljen«. »Urad predsednika bo z vsebino pogovora (z zagovornikom, op. p.) seznanil generalni sekretariat vlade in ministrstvo za finance,« so zagotovili v predsedniški palači. Lobnik pa pravi, da je iz srečanj z izvršilno oblastjo in zavrnitev, ki jih je doživel, razbral, da »protidiskriminacijsko delovanje sploh ni politična prioriteta«. »Ne najdem sogovornika, kar kaže, da oviranje mojega dela ni naključje,« opozarja.
Po naših informacijah se predsednik vlade Miro Cerar že več mesecev ne želi sestati z Lobnikom. Že napovedani sestanek s predstavitvijo vizije razvoja zagovornika je bil januarja v zadnjem hipu odpovedan. V nevladnem sektorju pa domnevajo, da se vlada izmika, saj bi uspešno delovanje zagovornika razkrilo, da je v Sloveniji – tudi v javnem sektorju oziroma v povezavi z delovanjem javnih služb – veliko prikrite (sistemske) diskriminacije. Na to so nam iz kabineta Mira Cerarja včeraj odgovorili le, da »predsednik vlade pričakuje, da bodo pristojna ministrstva predloge zagovornika načela enakosti obravnavala in našla ustrezne rešitve«. Kdo natančno naj bi bil »pristojen« za institucijo, ki je po zakonu od vlade neodvisna, sicer ni čisto jasno.
Prejšnji petek je triindvajset nevladnih organizacij in posameznikov, ki se ukvarjajo z bojem proti diskriminaciji, Cerarja javno pozvalo, naj »zagovorniku nemudoma zagotovi sredstva za delovanje«.
»Trenutno zagotovljeni viri glede na naloge zagovornika po mojem mnenju niso niti minimalni, kaj šele zadostni za kakršenkoli učinek,« pravi nekdanji zagovornik enakosti Boštjan Vernik Šetinc, ki se je več let srečeval z enakimi ovirami kot Lobnik. »Prav vlada, in ne brezpravni sistem, zavestno vzdržuje sistemsko diskriminacijo,« opozarja.
