Obveščevalne službe se ukvarjajo s špijoniranjem. Tako se je temu reklo, preden je Foucault postal pop zvezdnik. Špijoniranje je nezakonito zbiranje podatkov. Zato so to v starih časih počeli na skrivaj. Če so vohune izsledili, je bil škandal. Potem so se države, ki so jih ulovili pri špijoniranju, potrudile to svojo dejavnost še bolj skriti. Zdaj pa ZDA špijonirajo malo manj kot javno. Vsi vedo, da to počnejo, in oni vedo, da drugi to vedo – pa nič. Špijonirajo naprej, še intenzivneje, agresivneje in odkriteje. Špijoniranje ima zdaj poleg zbiranja informacij očitno še dodatno funkcijo. Ustvarja politično kulturo. Če Američani špijonirajo ob tako rekoč polni vednosti lastne javnosti in javnosti prizadetih in tretjih držav, sporočajo, da to počnejo, ker si to pač lahko dovolijo: ker jim nihče nič ne more. Zakoni nasploh in nacionalni zakoni posebej ne štejejo nič. Šteje moč, gola sila, in kdor jo ima, lahko zakone tepta. Sila je zakon: to je politična kultura globalnega liberalizma.
Špijoniranje ob vednosti javnosti je namenjeno njeni demoralizaciji, poniževanju prizadetih in zastraševanju tretjih držav. Vse skupaj razkraja politiko in politično kulturo. Edini nacionalni voditelj, ki je ameriško špijoniranje javno in načelno obsodil, je bila predsednica Brazilije. Zdaj je nekdanja predsednica. Neka druga predsednica vlade, ki jo zahodni mediji, ki seveda gojijo kult sile in moči, predstavljajo kot najmočnejšo žensko na svetu, je bila tudi po tem, ko je prišlo v javnost, da so Američani prisluškovali njenemu telefonu, ponižno tiho. Kot dobro dresirana nemška ovčarka. Špijoniranje, za katerega javnost ve, vsak dan sproti zarisuje razmerja moči, grafično, da lahko vsakdo vidi, kdo je gospodar in kdo je podrejen in izpolnjuje ukaze.
To seveda ne more biti podlaga za mednarodno sodelovanje in zastruplja mednarodne odnose. Ampak nobenega prepričljivega razloga ni, da bi menili, da špijonski velesili gre za mednarodno sodelovanje. Če gledamo, kaj počne in kako, si lahko mislimo le, da ji gre zgolj za grobo uveljavljanje moči. Mednarodni odnosi so seveda vedno tudi razmerja moči, a če ne ostane ničesar drugega, razen moči, ni več odnosov. Potem imamo namesto politike in diplomacije fiziko. Zastrupljanje mednarodnih odnosov je odstranjevanje ostankov diplomacije in njeno nadomeščanje z mednarodno fiziko.
Razkritja o delovanju Cie ustvarjajo vtis, da to, kar ostaja od ameriške zunanje politike, diktira nikomur več zares odgovorna paramilitaristična organizacija. Ampak ta razkritja niso povzročila nobenega pravega škandala. Nihče si zaradi vsega tega ne beli glave ne v ZDA ne drugje. To je nova normalnost. Kolikor mediji sploh poročajo o tem, najraje usmerjajo pozornost stran od Cie k Wikileaksu in Assangeu. Oglasil se je neki senator iz Nebraske, ki se ni hotel spuščati v vsebino razkritij, zato pa ni imel niti sence dvoma o tem, da bi bilo treba Assangea zapreti do konca življenja. Kar tako! Assange je namreč »sovražnik ameriškega ljudstva in zaveznik Vladimirja Putina«. Na državnega tožilca je ta senator naslovil vprašanje, ali si Trumpova vlada dovolj agresivno prizadeva za sodni pregon Assangea.
Ironija pri vsem tem je, da je Cia, kot je videti, v spopadu tudi s Trumpom. Ljudje so izvolili napačnega predsednika, ki pravi, da hoče biti nacionalni voditelj in ne globalni despot. Res, kaj bi potem delala Cia? V neusmiljenem boju znotraj vladajoče elite se obveščevalne službe postavljajo na stran liberalističnih globalistov. Ampak niti to vpletanje obveščevalnih služb v domačo politiko ni več problem. Ko je predsednik Nixon naročil prisluškovanje demokratom in so novinarji to razkrili, je izbruhnil tak škandal, da je Nixona odneslo. Danes novinarji ne razkrivajo več in zahodni mediji so le še propagandni stroj. Ko je Trump pred kratkim obtožil Obamo, da je naročil, naj mu med volilno kampanjo prisluškujejo, se ni zgodilo nič. Kdo bi se zaradi česa takega razburjal? Spet se je oglasil neki senator, ki je bil nekaj takega kot ambasador Obamove vlade pri sirijskih teroristih, in ostro povedal Trumpu, naj ali predloži dokaze ali umakne obtožbo. Ta človek sicer patološko obtožuje Ruse za vpletanje v ameriško politiko, ne da bi predložil en sam dokaz.
Nazadnje je Cia v svoji delovni vnemi prodrla tudi v ameriško ekonomijo, v tisti propulzivni sektor, ki izdeluje programe in naprave, s katerimi ljudje komunicirajo. Z njenega vidika je to racionalno. To ja najkrajša pot za vstop v človeška življenja. Toda bo to škodilo ekonomiji? Kdo bo te izdelke še kupoval? Se bo glede tega kdo škandaliziral? Malo verjetno. Ameriška civilna ekonomija je najtesneje prepletena z vojaško-varnostno-obveščevalno industrijo in eksistenčno odvisna od nje. V tem smislu je Cia ameriška ekonomija. Kar se pa ljudi tiče, bi bilo neumno, če bi se razburjali, saj se svobodno odločajo za to, da jim bodo obveščevalne službe prisluškovale in jih nadzirale. To ni kršitev človekove svobode, marveč je njeno udejanjanje.
