Na Škofijah je glede tega nekaj zadreg. Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) odločitve o nastanitvi beguncev še ni sprejelo in bo to sporočilo verjetno v naslednjih dneh, zdaj ko se je sestalo tudi s predstavniki občine, ki so prej štiri mesece molčali o možnosti nastanitve na Škofijah. Hkrati je vodstvo občine podprlo nasprotovanje beguncem, svet krajevne skupnosti pa je sprejel sklep, da zahteva uradne obrazložitve in predstavitev z udeležbo MNZ in občine na zboru krajanov. Predsednik je večkrat javno povedal, da bo zastopal interese krajanov, a ima tudi osebno stališče. Vse naštete aktivnosti petih dni kažejo, da so vse instance pozorno prisluhnile in mnenja krajanov ne bodo preslišana.

Škofije imajo 3300 prebivalcev, od katerih jih je približno 200 protestiralo. Če želimo poznati mnenja in interese vseh polnoletnih, jim je treba prisluhniti. Če iščemo rešitve za problem, energijo usmerjamo v konstruktivno sodelovanje in smo odprti za različnost.

Shod je bil organiziran na način, da ni omogočal govorjenja, predstavljanja informacij in stališč. Ni bilo megafona, ni bilo mikrofona, bile so samo piščalke. Najglasnejša je bila piščalka Maksa Turščaka, ki je tudi preprečil, da bi zbrani slišali zadnje informacije z MNZ, ki jih je podal predsednik sveta KS. Starejša krajanka je med hojo mimo novinarjev, ki so snemali izjavo, dejala sopohodnici, da so jim vodje protesta rekli, naj ne poslušajo in hodijo naprej.

Kako premagujemo strah? Samo z boljšim vedenjem in preverjenimi, ne pa z lažnimi informacijami.

Žalostni so bili tudi odgovori protestnikov na novinarska vprašanja, zakaj so proti beguncem. Govorili so o strahu za otroke, o posiljevalcih, drugi veri in podobnem, vzklikali »Nočemo beguncev!«, kar je ponovno potrdilo, da nimajo temeljnih informacij o zahtevni tematiki. Prav zato bi bila civilna in kulturna izmenjava mnenj in informacij tako zelo potrebna in pomembna. A ni bila omogočena.

Na Škofije je prišla tudi dolgoletna humanitarka iz Trsta, ki je otroštvo in mlada leta preživela na Škofijah. Tukaj je bila doma. Bila je pretresena nad tem, v kaj so se spremenile »njene Škofije«. Vredno bi ji bilo prisluhniti, tako kot smo ji nekateri kasneje, ko smo se lahko slišali.

Koliko ljudi je protestiralo proti nastanitvi beguncev na Škofijah in koliko proti protestu z vsebino, ki je uperjena v ljudi v stiski? Pri bivši bencinski črpali je bilo približno 300 ljudi, od katerih jih je protestiralo približno 200 – tistih, ki so krožili s transparenti. Med prisotnimi je bilo vsaj 10 ljudi iz občine ali občinskih podjetij, tudi iz Marjetice (občinske komunale). Kar nekaj krajanov je prišlo iz radovednosti in se protesta niso udeležili. Bili so policisti v civilu in nekaj deset protiprotestnikov (Antifašistična fronta Primorske, Kolektiv UPI Inde, Alternativa obstaja FAO in Kolektiv Argo).

Podžupan je novinarjem pojasnjeval, da župan ni videl e-pošte z MNZ, ker je bil službeno odsoten (17. februar), na tisto iz novembra pa je kar pozabil. Po njegovem se tako pomembnih informacij ne pošilja po e-pošti. Komunikacije med različnimi organi in inštitucijami države seveda potekajo po določenih pravilih in ni mogoče, da bi bila v županovem kabinetu spregledana kar dva dopisa z ministrstva. Če pa bi se to morda le zgodilo, potem je organizacija in učinkovitost dela več kot 140 občinskih uradnikov MOK povsem neprimerna.

Mnogo znanih prebivalcev slovenske Istre te dni izraža sram zaradi obnašanja Škofljanov. Iz doslej zapisanega sledi, da vseh ni mogoče metati v isti koš. Večina se noče izpostavljati in nočejo biti udeleženci prepirov. Domačini in obiskovalci Škofij imajo te dni še druge probleme. Ko gredo v lekarno (gre za javno zdravstvo na primarni ravni), v kakšen lokal, jih lastniki oziroma tam zaposleni »posiljujejo«, da morajo podpisati peticijo proti beguncem. Nekaterim je neprijetno, drugi gredo drugam, tretje je celo strah sokrajanov, med katerimi živijo, četrti podpisujejo.

Poznavalcem razmer v koprski občini je položaj povsem jasen: gre za manipulacijo koprskega župana, ki bi rad odstranil nezaželenega, preveč aktivnega in nestrankarskega predsednika KS. Pri tem ne izbira sredstev, izrablja položaj beguncev, krajanov in vnaša nenehni nemir med prebivalce KS. Civilno iniciativo vodi članica njegove stranke KJN Vlasta Vežnaver s peščico glasnih podpornikov. Pri tem se uporablja sovražni govor in se režira odpor do države, dolgoročno pa se vsem prebivalcem povzroča škoda. Uporabili so preverjen način: najprej zakuri, povzroči nemire, s čimer je tlakovana pot za prihod velikega rešitelja.

Da je vse to mogoče, pa je kriv tudi že skoraj 40-krat spremenjeni zakon o lokalni samoupravi, ki nima varovalk za takšna izigravanja. Prav tako neodzivnost ministrstva za javno upravo, ki v strategiji razvoja lokalne samouprave poveličuje participacijo občanov pri odločanju, v praksi pa ne stori nič, da bi bilo to tudi mogoče. O številnih anomalijah in šerifsko vodenih občinah, klientelizmu in korupciji pa govori kot o čaru in tveganju lokalne samouprave.

Barbara Verdnik, Škofije