Duh časa je takšen, da kliče po solidarnosti. Tega se dobro zaveda skupina računalničarjev, eni so ljubiteljski, drugi profesionalni, ki so pred petimi leti sklenili, da je čas za akcijo. Začeli so zbirati računalniško opremo, ki jo ljudje zavržejo, jo popravljati in podarjati tistim, ki si novih naprav ne morejo privoščiti. Z leti se je njihova dejavnost širila, leta 2012 so naredili pomemben korak, ko so dobili prostor v kleti osnovne šole Bičevje. Iniciativa se je razširila tudi na druge kraje – Maribor, Ptuj, Zagorje ob Savi, Kozino, izpostavo so imeli še v Izoli, kjer pa zdaj ne delujejo več.
Idejo za ime Duh časa je skupina našla pri filmu Zeitgeist. »V tem filmu je predstavljena ideja Venus. To je vizija prihodnosti, v kateri bi usmerili tehnološki napredek v družbeno korist in posledično odpravili vojne, potrebo po kapitalu, kakršnega poznamo danes, potrebo po blagovni in denarni menjavi pa bi izničili. Za to imamo dovolj resursov in dovolj razvito tehnologijo, še nikoli je nismo imeli toliko kot danes. Problem je samo človeška glava,« je povedal Matjaž Ugovšek, glasbenik in ena od gonilnih sil društva za trajnostni razvoj Duh časa.
V petih letih razdelili 2500 računalnikov
Društvo na lokalni ravni demonstrira, kako bi bilo mogoče menjalno ekonomijo spremeniti v delitveno. »V današnji ekonomiji moraš nekaj imeti, če hočeš nekaj dobiti. Kaj pa človek, ki ob rojstvu nima nič in mu tudi starši ne morejo ničesar dati? Na to se sistem ne ozira. So sicer socialne sfere, kjer skušajo to reševati, a vsi vemo, da so razlike med bogatimi in revnimi vedno večje. Iz tega izhajajo vse težave. Naša vizija je na virih osnovano gospodarstvo, ki skrbi za razdeljevanje, ne za menjavo. Menjava ni potrebna.«
Rezultati njihovega dela so še kako oprijemljivi. V petih letih so razdelili okrog 2500 računalnikov. Uporabniki do njih po navadi pridejo s pomočjo društev in humanitarnih organizacij. V prvem letu, ko so delali še doma, so razdelili 80 računalnikov, v naslednjem petsto... Ko danes uporabnik stopi v njihovo delavnico, vidi kupe računalnikov, monitorjev in druge opreme. »Vsak od nas iz kupa vzame en računalnik in ga popravlja, dokler ni nared za uporabnika,« je dejal absolvent biotehniške fakultete Danijel Ujčič, ko je na drugi strani majhne sobe šaril v notranjosti ohišja računalnika. »Tako naredim kaj koristnega. To je moj hobi, nisem programer, a rad popravljam računalnike in sledim razvoju,« je dejal, medtem ko se je iz sosednjega prostora slišalo petje učencev, na drugi strani mize pa je bil v delo zatopljen Omid Jenabpour, ki je pred letom in pol v Slovenijo prišel iz Irana.
Ker nima službe, dela prostovoljno
»Ne dobim službe, zato sem začel prostovoljno popravljati računalnike. Tukaj se zelo dobro počutim, ljudje so prijazni,« je dejal računalniški inženir, ki je navdušen nad tem projektom, kajti česa podobnega v drugih državah ni videl. To je govoril med tem, ko je računalniški programer Uroš Strelec tekal sem ter tja in urejal še zadnje podrobnosti, da bo več računalnikov pripravljenih za nove lastnike. »Sem deloholik. Delam skozi ves dan, z delom v okviru društva Duh časa si še dodatno zapolnim čas. Tu ne skrivamo znanja pred drugimi, ampak ga delimo, kajti delamo za skupnost,« je dejal.
Na dan, ko smo jih obiskali, so delali štirje. Sicer je v tesni kleti osnovne šole Bičevje dovolj prostora, da lahko dela sedem ljudi naenkrat, v projektu pa jih sodeluje še precej več. »Vsega skupaj je v vseh letih le v Ljubljani sodelovalo 80 ljudi, zdaj jih redno dela 15, občasno 40. Imamo resne težave s prostorom,« je na očitno opozoril Matjaž Ugovšek. Njihova podzemna delavnica je odprta v četrtkih in sobotah, ob torkih nimajo odprto za uporabnike, a delajo, računalnike pa je mogoče prinesti ali jih priti iskat tudi po dogovoru. Ljudem, ki nameravajo zavreči računalniško opremo, priporočajo, naj jo prinesejo njim, da jo bo uporabljal še kdo, ki si je ne more kupiti. Pri tem poskrbijo, da tiste računalnike, ki so resnično za na odpad, varno odvržejo, kajti podpisano imajo pogodbo s podjetjem, ki odvaža odpadke.
