Naslednje jutro, 26. februarja 1992, pa sta se Nikola in John zbudila v radikalno drugačnih položajih. Anglež je ohranil vse pravice. Makedonec je vse pravice čez noč izgubil.
Primer je simboličen, opisano pa je realno dogajanje. Zgodil se je izbris, administrativni zločin na osnovi etnične profilacije ljudi. Eni tujci, z zahoda, so bili zaželeni. Drugi, tisti z vzhoda, so bili nezaželeni.
Petindvajset let pozneje, ko govorimo o beguncih, ni nič drugače. Državni aparat je prežet s ksenofobijo in sprejema odločitve, politične in zakonske, ki ljudem z vzhoda preprečujejo dostop do Slovenije. Kot je že navada, pa se miselnost in ravnanje politike selita tudi med ljudi: po vsej Sloveniji vznikajo civilne iniciative, ki se v slogu vaških straž odločajo o tem, kdo bodo naši sosedje. Res je, da za marsikatero civilno iniciativo stojijo desničarske oziroma populistične politične stranke – v Črnomlju denimo SDS, v Škofijah stranka koprskega župana Borisa Popoviča. V Velenju referendum zahtevajo člani strank SDS in SLS. A vsi, ki protestirajo proti nastanitvi beguncev, niso strankarski vojščaki. Vsak se, navsezadnje, po lastni vesti odloča, kako bo ravnal v največji begunski krizi po drugi svetovni vojni.
Temeljno problematičnost protibegunskih iniciativ, zahtev za referendume in ljudski nadzor nad tem, kdo bo naš sosed, je nedavno pronicljivo opisal murskosoboški župan: ko prihajajo Angleži, ste veseli, ko prihajajo begunci s povsem enakimi pravicami in statusom, pa se vtikate vanje, je poantiral župan. Med letoma 1992 in 2017 se vije lok posegov v človekove pravice (nepravih) tujcev, v njihovo zasebnost, v družinsko življenje, v pravico do (so)bivanja.
Tisti, ki danes zagovarjajo kršenje človekovih pravic beguncev, pa bržkone ne vedo, da se ta lok vije še naprej in se prej ali slej dotakne tudi »domačih« ljudi. Ko duh oblastnih posegov, družbene segregacije, zametkov linčev in pogromov uide iz steklenice, ga ne spraviš več nazaj.
Da pa se ne bi vedno sklicevali na ljudi, da ne bi denimo venomer razlagali, da med zapostavljenostjo domačega tovarniškega delavca in zapostavljenostjo begunca obstaja zveza – vzpostavlja jo oblast, ki iz principa ne poskrbi za »navadne« ljudi – se skličimo na kamne. Minuli teden je slovenska oblast napadla dva tisoč let star rimski zid v Babnem Polju. Postavljalci obmejne bodeče žice so v ta kulturnozgodovinski spomenik najvišjega možnega pomena, ki je pendant veličastnega Hadrijanovega zidu, skopali luknje in vanje nalili beton. Kulturno ministrstvo je včeraj sporočilo, da je bil to nedopusten poseg v našo skupno dediščino. Od notranjega ministrstva je zahtevalo takojšnje odpravljanje škode.
Obrat usode pa je ironičen. Z lomastenjem po kamniti kulturni dediščini je oblast kršila ustavno zagotovljene pravice do neoskrunjene kulturne dediščine vsem državljanom. Tudi tistim, ki so si bodeče žice na meji tako zelo želeli. Pravilo kršenja človekovih pravic je kamnito in železno: če ga nihče ne ustavi, kaj šele če ga množica spodbuja, počasi vsi pridejo na vrsto…
