Viktor Jerofejev: Ironija je moj način za vzpostavitev dialoga

To me vprašate mimogrede? Saj to je nemara osrednje vprašanje. (Smeh.) Veste, roman Ruska lepotica je obrnil moje življenje na glavo. Do takrat sem bil, če lahko tako rečem, samo precej dober kritik in poznavalec literarne zgodovine, nato pa sem naenkrat postal pisatelj, za katerega so se pulili najbolj ugledni založniki po vsem svetu. Zato sem začel premišljevati, kaj je pravzaprav na Ruski lepotici tako prelomnega; ob tem sem spoznal, da knjige v resnici nisem napisal jaz, temveč njen glavni lik.

Tako je. Knjigo sem napisal strašno hitro, v dveh mesecih. Lotil sem se je s precej medlo zavestjo o tem, kaj želim narediti, toda kmalu sem spoznal, da o ženskah ne vem zadosti, da bi se lahko v junakinjo res vživel. Bil sem že na robu obupa, ko so se mi začele njene besede kar preprosto pojavljati, kot se to denimo dogaja pri mističnih besedilih – zgodba se je nekako izpisala sama, bil sem le prenosnik sporočila, ki je izviralo od nekje drugod. Pozneje sem ugotovil, da so številni pisatelji, tudi tak skeptik, kot je bil Čehov, opisovali podobne izkušnje: da besedilo pride skozi njih, ne od njih. Najboljšo stvar o tem romanu je med neko debato v novinarskem klubu v Moskvi izrekla neka dama: da ga ne bi mogel napisati moški, prav tako pa ga ne bi mogla ženska. Imela je prav. Knjiga je nastala tako gladko, da sem se počutil bolj kot njen bralec, ne pa avtor. V Rusiji so je prodali več kot dva milijona izvodov; ob ponatisih so mi večkrat ponudili, naj jo pregledam in morda kaj popravim, če želim. Vendar sem ugotovil, da ne morem spremeniti ničesar, v besedilu je neka melodija, zaradi katere se mi je zdelo bolje, da se ga sploh ne dotaknem.

K pisanju me je napeljal določen pojav z začetka 80. let, ki se mi je zdel nadvse zanimiv. V deželi, ki je bila povsem prepojena s totalitarno ideologijo, so se mnoge ženske, zlasti mlajše, kar naenkrat nehale obnašati po sovjetsko – začele so razmišljati bolj svobodno, se izzivalno oblačiti in obnašati, postale so ironične, sploh do moških; prelom je bil tako izrazit, da je že mejil na fenomen. In hotel sem napisati knjigo skozi oči take ženske.

Ob izidu Ruske lepotice je po vsej državi izšlo kakih dvesto recenzij te knjige in prav vse so bile negativne, češ da gre za navadno svinjarijo, pornografijo in žalitev ruske kulture – no, danes pa ta roman tiskajo v zbirkah klasikov, skupaj z Jeseninom. Marsikaj se je torej spremenilo. (Smeh.) Če pa odgovorim bolj resno – Rusija je ogromna in zelo raznovrstna dežela, o kateri je težko govoriti kot o celoti, v Moskvi razmišljajo povsem drugače kot v Sibiriji. In še nekaj je: v prejšnjem stoletju smo dvakrat doživeli popoln propad veljavnih vrednot. Leta 1917 smo ob revoluciji izgubili tradicionalne ruske vrednote, namesto njih pa smo dobili komunistične, ki jih je bilo marsikomu zelo težko sprejeti. Ko pa so se jih ljudje po dobrih sedemdesetih letih nekako navadili, pa četudi na silo, se je ta svet znova zrušil vase. Kot bi se Titanik potopil še drugič. In ljudje so danes zares kot v ledeni vodi, želijo se nečesa oprijeti, vendar jim okolje ne ponuja ničesar primernega. Tako nekatere današnje vrednote izvirajo iz sovjetske dobe, druge iz tradicionalne ruske kulture, tretje pa iz kriminalnega podzemlja… Gre za mešanico, katere sestava je pri vsakem drugačna, zato ni mogoče reči, kaj si o neki stvari mislijo Rusi. Vsak si misli nekaj drugega.

No, s to knjigo sem imel resne težave, čeprav je izšla mnogo let po koncu sovjetskega enoumja. Neko desničarsko gibanje me je zaradi nje napadlo, da sovražim Rusijo, manjša skupina akademikov pa je v javnem pismu zahtevala kar njeno prepoved. Seveda se v tej knjigi norčujem iz nekaterih stereotipov, toda napisana je z ljubeznijo do Rusije, česar pa niso bili vsi sposobni doumeti. Kakor koli že, če bi moral opredeliti kakšno spremembo v splošni ruski mentaliteti, do katere je prišlo v zadnjih letih, bi rekel, da so se ljudje začeli zavedati, da lahko tudi sami kaj storijo za izboljšanje svojega življenja. Prej o tem niti ni bilo smiselno razmišljati: to, ali boš na primer dobil dobro službo, pač ni bilo odvisno od tebe, temveč od odločitve nekega partijskega veljaka. Tudi vsakršna pobuda, da bi se kaj izboljšalo ali spremenilo, je bila odveč ali celo nevarna; običajen človek si je lahko mislil samo to, da je fino imeti steklenico vodke in prijatelje, s katerimi jo boš popil. Kar pa ni življenje, ampak beg pred njim.

To je nekakšna samoironija. Seveda sem bil disident, toda nimam razloga, da bi se zaradi tega napihoval. Sicer pa poskuša večina mojih zgodb tako ali drugače govoriti o človeški naravi, ne pa toliko o političnih, družbenih ali seksualnih rečeh. In teh vsebin se lotevam z ironično distanco prav zato, da bi bralcu odprl stik z njegovo notranjostjo. Nočem dajati odgovorov ali vtisa vsevednosti; ironija je zame pot za vzpostavitev dialoga, način, kako povabiti bralca, da sam premisli, kaj je pomembno v življenju.