To na kratko pomeni, da poveljnik s svojim znanjem, pogumom, moralo in patriotizmom predstavlja vzor vojakom, ki mu sledijo v vseh situacijah. Hkrati mu zaupajo in izvršujejo ukaze, ki predstavljajo izvršitev nalog. Te niso lahke in posledično lahko pomenijo tudi življenje in smrt ljudi. Ne le vojakov, temveč tudi civilnih oseb in imajo seveda tudi posledice, ki so širše in jih tu ne bi navajal.
Navedeno pomeni, da je tudi izbira poveljnikov in drugih odločevalcev v sistemu, vključno s predsednikom države kot vrhovnim poveljnikom obrambnih sil, izrednega pomena, saj samo formalno znanje ne zadošča za specifično delo v strukturah, kot so vojska, policija itd.
Seveda pa vse skupaj ne pomeni nič, če vojaki niso ustrezno oboroženi, opremljeni in vodeni za boj. Sam »človeški faktor«, ki ni realno podprt z ustrezno organiziranostjo, vodenjem in poveljevanjem, pripravljenostjo, usposobljenostjo, zaščito in opremljenostjo ter drugimi elementi, seveda ne pomeni ničesar, ali pa vsaj zelo malo. Tako za nas kot za naše zaveznike.
Tu so se v preteklosti in sedanjosti načrtno dogajale oziroma se še dogajajo sistemske napake, do katerih prihaja zaradi pretirane servilnosti vojaške stroke (pa tu ne mislim na profesorje s FDV) do politike, do servilnosti do tujih vzorov in tujih rešitev ter do pomanjkanja stabilne in dolgoročne organiziranosti Slovenske vojske. Mislim na sistemski odnos do obrambnih priprav in do tudi tako imenovane negativne kadrovske selekcije ter predvsem na politizacijo vojske.
V okviru profesionalizacije SV so bile izvršene določene tudi pozitivne spremembe, ki pa so posledično za sabo pustile številna nerešena vprašanja. Predvsem pa tudi odtujitev SV od ljudi oziroma okolja. Ali res želimo, da nas v določenih situacijah branijo maloštevilni in slabo opremljeni vojaki? Ali pa vojaki, ki jim ni zagotovljen ustrezen plačni status in ki bi lahko v določenih situacijah upoštevali navodila tistega, ki jim več plača. Ali si želimo morda neke rešitve v smislu paravojske ali strankarske vojske?
Želim povedati, da so nekatere sistemske napake, ki so vgrajene v naš obrambni sistem, takšne, da ne zdržijo dobronamerne kritične strokovne presoje. Vsi dosedanji odločevalci, ki so v preteklih 26 letih krojili usodo SV in se igrali v peskovniku Slovenske vojske, so krivi in najbolj odgovorni za stanje v SV in za negativno oceno, ki jo sedanji predsednik države daje pravzaprav sam sebi. Če se kot bivši vodja stranke, predsednik parlamenta, predsednik vlade in zdaj predsednik države pogleda v ogledalo, lahko vidi enega od vzrokov za svojo negativno oceno. Kot državljana in bivšega pripadnika SV pa me je sram, da predsednik daje takšno oceno že tretje leto zapored. Pripadniki SV in delavci v obrambnem sistemu si tega ne zaslužijo.
Tudi v razpravah o služenju vojaškega roka, ki poskušajo bolj zakriti kot pa rešiti probleme, se tako v argumentih kot v predlogih rešitev skrivajo isti akterji, ki so celoten sistem privedli do sedanje negativne točke. Oglašajo se tisti, ki so pomagali rušiti pozitivne sistemske organizacijske rešitve. To je približno tako, kot da bi nasvete, kako rešiti bančno luknjo, dajali goljufivi odločevalci, ki so jo »pomagali« ustvariti.
Tudi to, da bi v primeru resnih spremenjenih vojnih ali kriznih razmer imeli dovolj časa za zgraditev »prave« oziroma uspešne vojske, je približno tako, kot da bi med potresom ali tik pred njim poskušali slabo zgrajene stavbe sanirati na sodoben tehnološki oziroma gradbeni način. Ko se vse ruši, je pač prepozno.
Nihče v tej državi, ampak res nihče, nima pravice ne usposabljati in ne pripravljati ljudi oziroma državljane za obrambo domovine ter ne izvajati ustreznih in učinkovitih obrambnih priprav. Tudi predsednik države kot vrhovni poveljnik ne. Pravzaprav on s svojimi negativnimi ocenami in s svojim ravnanjem še najmanj.
Miloš Šonc, Grosuplje