»Tako si urejen, da se ti punca, ki ji neseš te rože, res ne bo mogla upreti.«

»Kakšna punca, saj ne grem k punci,« sem mu odgovoril.

Še naprej je drezal vame.

»Kam pa potem greš v tem mašnem gvantu?« je hotel vedeti. Moral sem zadovoljiti njegovo radovednost in sem mu povedal, da grem kotalkat.

»Takšen greš kotalkat? In še z rožami povrhu? Pa saj ti nisi normalen. Zakaj pa ne vzameš športne opreme za kotalkanje?« se je usulo iz njega.

Poskusil sem ga pomiriti, da moj veliki vzornik, ki je po anketah priljubljenosti vedno na prvem mestu, kotalka lepo oblečen in s šopkom v roki. Nato sem nadaljeval.

»Jaz sem se poistovetil z njim, saj sem jaz tudi malce narcisoiden in bi rad bil občudovan. Res je, da nisem zmožen vseh opravil, ki jih on izvaja za svojo popularnost, toda vsaj kotalkanja sem zmožen. Ali ti misliš, da bi me kdo opazil, če bi kotalkal v športni opremi? Tako oblečenega me bodo pa hitro slikali in bom v časopisu. Ti nimaš pojma, kako se doseže popularnost. Pa še nekaj. Zame se sprašuješ, ali sem normalen, ne sprašuješ se pa za tiste Slovence, ki so izvolili takšnega politika. Zakaj jaz ne bi bil normalen, moj vzornik pa je?«

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani