Ampak koliko ljudem se ti upi uresničijo? Ameriške sanje so kolonisti zaživeli le delno. Resda so dobili delo, toda plačilo je bilo precej nižje od obljubljenega. Danes pa, če pogledamo le Kickstarter, vidimo, da uspe dovolj denarja nabrati le dobra tretjina projektov. Žal uspeti in zbrati denar ni konec, ampak šele začetek zgodbe. Ko lastniki novodobnih pristanišč in država poberejo svoj delež in dobi nadobudni kolonist končno svoj kupček denarja v roke, skupaj z njim pride zadolžitev, da izpolni obljubo. Večini resda uspe, ampak zamude so pogoste in vse prevečkrat nadobudnež narobe oceni stroške ali delo in mora poseči globoko v lastno denarnico. Da, motiti se je človeško, in on (skoraj gotovo je on) se je. Ni pomembno, saj je svoj projekt v zadnji uri zagnalo že osem novih iskalcev sanj. Kolesje se vrti naprej.
Dejstvo je torej, da se to igro (kolektivno) igramo, kupujemo te sanje, in se potem (verjetno) opečemo. Zakaj ne gremo raje v kakšno igralnico? Odgovor je seveda marketing. Ne tak, kot visi na vsaki prosti mestni površini, ampak tak bolj ideološki. Pihajo nam na dušo, pravijo nam, da v tej novi Ameriki lahko vsakdo uspe, če je le dovolj sposoben in pripravljen vložiti nekaj malega dela. Kdor ne uspe, pač ni ali dovolj sposoben ali dovolj priden. Pravzaprav to sploh ni važno, važno je le, da se kolesje vrti naprej. Na koncu bodo itak vsega krivi begunci, ali Judje, ali homoseksualci. Tako kot vsakič do zdaj.
