Fiktivno zaposlovanje, lažen nakup večinskega deleža v podjetju, fiktiven vpis na študij in celo navidezne poroke odpirajo vrata tujcem v Slovenijo in nato naprej v bolj obljubljene evropske države. Lažno pogodbo o zaposlitvi, s katero tujci pridejo tudi do dovoljenja za bivanje v Sloveniji, je mogoče pri posrednikih kupiti za nekaj tisoč evrov. Kakšen evro več mora tujec odšteti, da postane večinski lastnik slovenskega podjetja, s tem pa ima še isti dan odprta vrata v svet.
Policija, upravne enote, zavod za zaposlovanje, pristojna ministrstva in drugi, ki se z zlorabami in napol legalnim priseljevanjem srečujejo, poskušajo s pogostimi spremembami in zaostritvami zakonodaje omejiti možnosti izigravanja sistema. A posredniki, ki takšno priseljevanje organizirajo, so vedno korak pred njimi. Poznavalci menijo, da tudi zato, ker sistem nadzora nad priseljevanjem in delom tujcev v Sloveniji ni dovolj učinkovit. V sosednji Avstriji in drugih vstopnih državah v schengensko območje namreč teh težav nimajo.
En naslov, 100 podjetij
Nazadnje so koprski kriminalisti naleteli na moža in ženo iz Ankarana, ki sta v Slovenijo med letoma 2012 in 2016 s preslepitvijo zavoda za zaposlovanje in upravnih enot spravila 24 Rusov. Poskrbela sta za vse: najprej za reklamo na ruskem trgu, nato sta jim v Sloveniji odprla podjetja, v katerih so postali večinski lastniki, uredila sta jim delovno dovoljenje in nato končno tudi dovoljenje za prebivanje – vse z lažno vsebino, saj Rusi nikoli niso upravljali teh podjetij. Ruse je ta pomoč stala 2800 evrov, Slovenijo pa so seveda zelo kmalu zapustili.
»Zelo malo teh ljudi ostane v Sloveniji, obljubljene države so Švica, Nemčija, Avstrija, Švedska,« našteva Anja Mrkalj Kastelic iz Generalne policijske uprave, ki se ukvarja s kriminalnimi združbami. »Poznamo primere, ko so posamezniki ustanovili od 800 do 1000 podjetij ter za zastopnike in lastnike vpisovali tujce in jim s tem omogočili vstop v državo.
Druga oblika zlorab so napoteni delavci. Ko dobijo dovoljenje za delo v Sloveniji, jih hitro napotijo na delo naprej, za kar so bili seveda dogovorjeni že prej,« pojasnjuje. Lažne pogodbe o zaposlitvi si najpogosteje kupujejo delavci iz Kosova, Makedonije, Bosne in Hercegovine in Srbije. Stanejo od 1500 do 3000 evrov. Medtem pa si premožnejši Rusi in Ukrajinci lažje kupijo večinski delež v podjetju in s tem tudi hitrejšo možnost poti na Zahod.
Tujci iščejo prihodnost, pravi kriminal je doma
Mrkalj-Kasteličeva in Miho Šepec iz Zavoda RS za zaposlovanje se strinjata, da tujci, ki na takšen način vstopajo v Slovenijo, iščejo zgolj boljše življenje. In vsaj na papirjih v Slovenijo vstopajo legalno. Kriminalna početja in zlorabe pa da lahko iščemo doma – med računovodskimi servisi in različnimi svetovalnimi podjetji, ki kot dobro poučeni in z različnimi odvetniki oboroženi posredniki to omogočajo in dobro služijo. Ta podjetja so po opažanjih policije dobro organizirana in specializirana za posamezne trge. Ena novačijo delavce iz bivše Jugoslavije, druga Ukrajince, tretja Ruse. »V tem vidijo zaslužek, vedo pa tudi, da ni neke kazenske odgovornosti. Sodne prakse na tem področju še nimamo, praksa na tožilstvih glede preiskav teh dejanj je zelo različna,« pojasnjuje policistka. Dodaja pa, da poskušajo del odgovornosti naložiti tudi tujcem – vsaj v primerih, ko jim lahko jasno očitajo, da so v Slovenijo vstopili z zlorabo in preslepitvijo uradnih organov.
Na zavodu za zaposlovanje, kjer ob izdaji soglasja za zaposlitev tujca najprej trčijo na zlorabe, ima Šepec cel kup primerov izigravanja zakonodaje. Od sezonskih gradbenih delavcev, za katere je delodajalec pridobil delovno dovoljenje, nato pa prišel potarnat, da k njemu nikoli niso prišli, in zaprosit za novih trideset. »Jih res ni bilo ali so z dovoljenjem le odšli naprej,« se sprašuje Šepec. Predvsem pa opaža, da so organizatorji nezakonitega priseljevanja vedno korak pred zakonom. Ko se je leta 2001 odprla možnost vstopa v Slovenijo za vse zastopnike podjetij, se je na Primorskem takoj odprlo podjetje, ki je želelo zaposliti 20 Ukrajink, vse kot direktorice podjetja, se spominja. Jasno je bilo, da gre za zlorabo, a tudi po vrsti omejitev jim tega pojava ni uspelo povsem zajeziti. »V letu 2009 smo imeli okrog 3000 tujih direktorjev podjetij, ki so poslovala zgolj v minimalnem obsegu ali pa sploh ne,« pojasni Šepec in pove, da na zlorabo posumijo, ko je na istem naslovu registriranih več podjetij, vse imajo istega prokurista in vse vlogo za izdajo dovoljenja za zaposlitev tujca kot večinskega lastnika.
Po vrsti zaostritev danes lahko tujega zastopnika dobi podjetje, ki aktivno posluje in ima poravnane vse davčne obveznosti. Če je podjetje pravkar ustanovljeno, pa lahko svoje aktivno poslovanje izkaže tako, da v dejavnost, v kateri bo tujec delal, investira najmanj 50.000 evrov. Ker to ni več tako poceni, na tak način v Slovenijo prihajajo premožnejši Rusi in Ukrajinci. Šepec težko reče, koliko prošenj za delovna dovoljenja je fiktivnih, trdi pa, da se njihovo število z leti zmanjšuje. Če so še leta 2010 imeli tujci v Sloveniji 85.500 veljavnih delovnih dovoljenj, je lani ta številka tudi po zaslugi strožje zakonodaje in pogojev padla na 27.200.
Zakaj ravno Slovenija?
Pričakovali bi, da se s takšnimi težavami soočajo tudi druge države na vstopnih točkah v Evropsko unijo. A se po besedah obeh sogovornikov ne. »Naš sistem izdaje delovnih dovoljenj je bistveno bolj odprt kot v drugih državah Evropske unije,« meni Šepec. Na zavodu za zaposlovanje težko zavrnejo izdajo dovoljenja za delo, če delavec in delodajalec izpolnjujeta vse formalne pogoje, tudi na upravnih enotah po naših informacijah soglasij ne zavračajo. Večina nasprotnih poskusov se je namreč na sodišču končala z zmago tujcev in delodajalcev. Na tem področju nimamo sodne prakse, tudi delo tožilstev se po besedah sogovornikov razlikuje, najbolj pa šepa inšpekcijski nadzor nad delom. »Tudi v Sloveniji imamo visoke kazni za kršitelje, ki sežejo vse tja do 75.000 evrov, a brez nadzora ti ostajajo neodkriti. Delavci sami pa jasno teh kršitev ne prijavljajo,« pravi Šepec. Za kršitev, na katero na avstrijskih tleh še pomislili ne bi, je tako pri nas tveganje še vedno dovolj nizko, da Slovenija ostaja priljubljena točka za vstop na obljubljeni zahod.