Baumüller Dravinja, hčerinska družba družinskega podjetja Baumüller iz Nürnberga, se je zadnja leta kot specialist za izdelke iz tanke pločevine na evropskem trgu tako uspešno pozicioniral, da obseg proizvodnje ves čas povečujejo. Po zelo uspešnem lanskem letu, ko so ustvarili 27 milijonov evrov prihodkov, kar je 35 odstotkov več kot leta 2016, prvi meseci že kažejo, da bi lahko letos prihodke od prodaje vnovič povečali skoraj za petino. »Letošnje leto smo želeli nameniti predvsem notranji stabilizaciji in optimizaciji procesov, vendar pa se nam zaradi velikega interesa kupcev spet obeta občutnejša rast,« napoveduje Jožef Klajnšek, tehnični vodja in prokurist podjetja.
V gazeli, ki je bila leta 2014 in 2015 nominirana za gazelo savinjsko-zasavske regije, ostajajo pri politiki, da na trgu ne nastopajo z lastnim produktom, pač pa iščejo možnosti, kjer se lahko uveljavijo s svojo tehnologijo in znanjem. Obvladujejo vse klasične postopke tehnologije obdelave tankih pločevin in ves čas uvajajo novejše tehnologije. Vsako leto v posodobitev opreme vložijo okrog 1,5 milijona evrov, tudi letos, saj načrtujejo investicijo v avtomatiziran nadzor kakovosti izdelkov, ki bo podpora ročnemu pregledovanju.
Nočejo prevelike odvisnosti
»V vsaki industrijski panogi, s katero sodelujemo, želimo delati za najboljše,« pravi Klajnšek. Podjetje največ sodeluje s podjetji s področja brizganja plastike, medicine, strojegradnje, elektronike in tiskarstva. Pri tem skrbijo za razpršenost tako kupcev kot področij, za katera delajo. Noben kupec tako ne pomeni več kot petino, morebitna zmanjšanja povpraševanj z enega področja pa so do zdaj vedno uspešno nadomestili z novimi sodelovanji v drugih panogah.
Zelo uspešno sodelujejo s švicarsko multinacionalko Hoffmann-La Roche, ki dela na področju farmacije in diagnostike, na področju medicinske znanosti sodelujejo z Leica Microsystems, na področju brizganja plastike z Engel Krauss Mafei, na področju tiskarstva pa z Manroland, medtem ko na področju elektronike sodelujejo z matičnim podjetjem.
Ljudje nočejo delati
Kot nišnemu proizvajalcu se jim je uspelo tudi cenovno dobro pozicionirati in ločiti od cenejših vzhodnoevropskih proizvajalcev. Njihovi glavni trgi so Nemčija, Avstrija, Švica, Češka, Slovaška, Francija, Španija in Kitajska. »Kakovost ima svojo ceno, in če potencialni kupec gleda samo na to, da bo kupoval po najnižji ceni ne glede na kvaliteto, ga napotimo na cenejše trge,« pravi Klajnšek, ki sicer prizna, da jim je nekaj sivih las povzročila tudi podražitev osnovne surovine, za katero so se odločili evropski dobavitelji surovin. Cene pločevine, ki je v podjetju osnovna surovina, so se na primer dvignile za dobrih 30 odstotkov, kupci končnih izdelkov pa kljub temu pričakujejo nižje cene.
Novih sodelavcev za proizvodnjo v širšem lokalnem okolju ne dobijo. Ob sodelovanju z agencijami za pridobivanje kadrov sodelujejo tudi z zavodom za zaposlovanje, a tudi za brezposelne, ki jim ponudijo brezplačno usposabljanje in plačo v višini nad minimalno, so očitno nezanimivi.
»Od leta 2008, ko nas je bilo 82, smo zrasli v kolektiv z 250 sodelavci. In s tedanjih sedem milijonov evrov prihodkov se že spogledujemo s 30 milijoni. Razmere na trgu dela so se v zadnjih letih močno spremenile in so obrnjene na glavo. Ne gre samo za pomanjkanje strokovno usposobljenih kadrov. Problem je, ker ne dobimo ljudi, ki bi hoteli delati. Manjka nam električarjev, še bolj pa varilcev,« poudarja Klajnšek. Podjetje naj bi letos zaposlilo najmanj 25 novih sodelavcev.
»Šolanja za varilce znotraj programa oblikovalec kovin strokovne šole znotraj rednih šolskih programov ne zagotavljajo. Glede na veliko potrebo varilcev v podjetij v Sloveniji bi se moralo tudi v našem šolstvu kaj premakniti,« meni Klajnšek. Zato so te kadre prisiljeni usposabljati sami.
V obsežni regijski akciji dobili šest kandidatov
Agencije so pri iskanju varilcev polovično uspešne. Septembra lani so v podjetju s posebno akcijo iskali kandidate, ki bi se bili pripravljeni usposobiti za varilce. Ponudili so brezplačno usposabljanje, pogodbo za nedoločen čas; edini pogoj je bil končana osnovna šola in da bodo pri njih zaposleni najmanj tri leta. Začetna plača bi znašala nad minimalno.
»Pripravljeni smo jim bili takoj zagotoviti pogodbo za nedoločen čas. Objavili smo oglas v vseh lokalnih časnikih od Trojan do Prekmurja ter se povezali z zavodom za zaposlovanje. Iz celotne akcije smo dobili šest kandidatov. Žal jim tudi na zavodu za zaposlovanje ni uspelo ob tako skromnih zahtevah najti dovolj kandidatov. Ker očitno v Sloveniji ljudi, ki bi delali, ni ali pa je državna podpora za brezposelne previsoka, se bomo usmerili na druge trge delovne sile, kjer usposobljen kader je. Pri tem je sicer precejšnja ovira, da je postopek pridobivanja delovnega dovoljenja zelo dolg, vendar druge izbire nimamo. Zaposlenih in usposobljenih kadrov si namreč podjetja v lokalni skupnosti med seboj ne prevzemamo.«