Čeprav je nameravala Janševa vlada s spremembo zakonodaje v letu 2013 zaradi številnih kršitev omejiti agencijsko delo, je ta oblika prekarnega dela v zadnjih letih postala ena najdonosnejših gospodarskih dejavnosti v Sloveniji. Zaostritev pogojev za opravljanje dejavnosti in uvedba kvot (v podjetju je dovoljeno imeti največ 25 odstotkov agencijskih delavcev, izjema so delavci, ki so v agenciji zaposleni za nedoločen čas) za panogo očitno nista predstavljali ovire. Število legalnih agencij se je zaradi tega resda skoraj zmanjšalo za polovico (z 215 v letu 2013 na 108 v letu 2015), vendar pa se je število v njih zaposlenih delavcev zvišalo kar za četrtino. Še bistveno višja je rast prihodkov in dobičkov – v agenciji Kariera, denimo, so se prihodki med letoma 2013 do 2015 potrojili, z 9,3 na 27,4 milijona evrov, medtem ko se je dobiček, ki je predlani znašal skoraj milijon evrov, v tem času povečal kar za šestkrat.
Zakonodaja je ustrezna, nadzor pa neučinkovit
»Če bi agencije delale v skladu z zakonodajo, me tudi njihovi dobički ne bi motili. Žal pa številne agencije zakonov ne spoštujejo,« opozarja Luka Tičar z ljubljanske pravne fakultete. V nasprotju s sindikati in Delavsko svetovalnico, je sam prepričan, da je zakonodaja ustrezna, saj v skladu z evropsko direktivo zagotavlja enako obravnavo agencijskih in redno zaposlenih delavcev. To pomeni, da bi morale pravice enih in drugih delavcev izenačene tako pri plačilih kot pri pogojih dela, torej dopustih, regresih, nagradah...
»Na papirju je vse v redu. Problem je v tem, da država ne zagotovi, da bi se zakonodaja tudi dosledno izvajala,« meni Tičar, ki ocenjuje, da je pri tem še zlasti neučinkovit inšpektorat za delo. Čeprav kadrovske stiske inšpektorata, ki mora z zgolj 40 inšpektorji nadzorovati kar 200.000 podjetij, še zdaleč ne podcenjuje, pa je prepričan, da si inšpektorat pogosto niti ne upa ukrepati.
Da bi lahko inšpektorat v številnih primerih reagiral odločneje, so prepričani tudi na Delavski svetovalnici, kjer se s problemi agencijskih delavcev soočajo skoraj vsakodnevno. Poleg tega, da inšpektorji večinoma ukrepajo le ob prijavah, ki pa jih zaradi strahu zaposlenih še zdaleč ni toliko kot kršitev, je po oceni Gorana Lukiča problemtudi v preslabi povezavi inšpektorata s finančno upravo, policijo in tožilstvom – tako glede medsebojne izmenjave informacij kot glede skupnih akcij.
O učinkovitosti inšpektorata je na osnovi statističnih podatkov težko soditi, saj se je skoraj vseh 114 lanskih ugotovljenih kršitev (leto prej jih je bilo okoli 40 več) nanašalo le na nezakonito posredovanje delavcev prek neregistriranih agencij. Koliko je bilo kršitev glede izplačila plač, regresa, zagotavljanja odmorov, nadurnega dela in podobno, nam na inšpektoratu niso znali povedati, saj posebne statistike za agencijske delavce ne vodijo.
Pomanjkljive revizije
Enako ali še bolj vprašljive so obvezne vsakoletne revizije v agencijah. Čeprav naj bi jih ministrstvo za delo uvedlo za nadzor enake obravnave redno zaposlenih in agencijskih delavcev, pa revizijske hiše, ki jih izberejo agencije same, preverjajo le posamezna zelo ozka področja. Na podlagi navodila ministrstva za delo so tako za leto 2015 ugotavljale le pravilnost pri obračunavanju in izplačevanju regresa ter odpravnine po prekinitvah pogodbe za določen čas.
Dodaten problem je, da takšnemu, čeprav še tako pomanjkljivemu nadzoru niso podvržene tako imenovane nelegalne agencije, ki niso vpisane v razvid ministrstva za delo. Pri takšnih agencijah, ki naj bi jih bilo še vsaj toliko, kot je legalnih, praviloma ne zaležejo niti visoke sankcije, ki segajo tudi do 50.000 evrov. »Inšpektorat takšno agencijo sicer oglobi, vendar pa kazni pogosto nikdar ne postanejo pravnomočne, saj kršitelji nanje vlagajo pritožbe, obenem pa delajo mirno naprej – po navadi pod drugim imenom,« pojasnjuje Lukić, ki je sicer prepričan, da bi država kršitve najlažje zajezila z zakonodajnimi spremembami. In sicer tako, da bi izjeme pri agencijskem delu odpravila ter prisilila podjetja, da agencijske delavce v primeru kršitev neposredno zaposlijo.
Na ministrstvu za delo, kjer se sicer strinjajo, da gre pri agencijskem delu za prekarno delo, ki se lahko »odraža v nižji dejanski ekonomski in socialni varnosti«, zakonskih sprememb na načrtujejo. Veljavna zakonodaja naj bi namreč po njihovi oceni ustrezno zagotavljala ravnovesje med fleksibilnostjo delodajalcev in spodbujanjem neposrednih zaposlitev.
