Po pisnem izročilu Slovencem nikoli ni zmanjkalo veselja do pravdanja. Prej je zmanjkalo vsega drugega, denarja in na koncu tudi grunta. Ta strast iskanja pravičnosti najbrž ostaja vse do danes zapisana v genetskem spominu povprečnega Slovenca, saj drugače ne bi pravosodje tarnalo o nesorazmerju med številom zadev in kadrovskim potencialom. Občasno se sicer pojavijo izumi s skrivnostnimi imeni, na primer Lukenda ali Herkules, ki naj bi pomagali stvari spraviti v red in na tekoče. Če se zdi, da so sodni zaostanki še vedno prehudi, uvajamo nova pravila kazenskega postopka, kjer se tožilstvo in obramba po ameriškem zgledu pogajata o tem, ali priznati in kaj vse, da bo izkupiček še vedno znosen za grešnika. Pravičnost je v tem primeru že zdavnaj zapustila prizorišče. Gre le še za učinkovitost. Ali kot velja ljudski rek – treba je varčevati, pa naj stane, kolikor hoče.
Moji rojaki na podeželju, v srcu Polhograjskih dolomitov, so slišali, da sem se izučil za pravnika in bi bil menda lahko tudi sodnik ali advokat. Na njihovo srečo nisem ne eno ne drugo. Kot sodnik bi utegnil prispevati k sliki krivosodja, če jim ne bi bil ustregel v kakšni pravdi, kot advokat pa bi jih spravil ob težko zaslužene dinarje, s katerimi še danes, čeprav v dobi evra, označujejo v potu prigarano premoženje. Zdi se, da jim prav tak utegnem še najbolj koristiti, ker se sem ter tja obrnejo name s kakšnim vprašanjem. V prijateljskem pogovoru, ki sledi, nihče od vpletenih, še najmanj jaz, nima pred očmi kakšnega plačila.
Jih pa težko prepričam, da se spoznam le na ozek krog težav. Pri pravu nihče nima pred očmi specializacije, kakršna je samoumevna pri zdravnikih. Če ti škriplje v kolenu, vsak kmetič ve, da okulist ni pravi naslov. Če pa jaz po tihem namignem, da za zemljiško knjigo in kataster, ki veljata za sveto pismo, po katerem se urejajo medsosedski odnosi, nisem najboljši strokovnjak, le začudeno gledajo. A nisi pravnik, takoj zatem preverijo svojo morebitno zmoto v poklicu. Ob mojem priznanju se sum, da nekaj ni v redu z mano, le še utrdi. Zato zadnja leta na hitro povem svoje mnenje in ga dopolnim le še z opozorilom, da bom do drugega tedna preveril, ali je v zadnjih dveh dneh prišlo do kakšne spremembe. Potem pokličem kolege specialiste in sporočim dokončno sodbo o zadevi.
So pa primeri, ki so na žalost jasni že na prvi pogled, ne da bi bil potreben specialist. Na žalost zato, ker jih tudi specialist ne more več popraviti. Tako sem pred leti naletel na zgodbo svojega nekoliko oddaljenega soseda, s katerim se srečujem skoraj vedno, kadar me pot mimo njegove domačije pelje na enega vrhov Polhograjskih dolomitov.
Kmet, skoraj mojih let, živi sam v domačiji pod vznožjem gore. Zvezde so hotele, da je sam že dolgo časa, vse odkar so njegovi starši zapustili ta svet. Prevzel je veliko posestvo, travnike in gozd, vse je skrbno obdeloval. Nekega dne pa so prišli ljudje, naj ostane pri tej manj razpoznavni oznaki za obiskovalce, in mu pokazali papirje, kjer je pisalo, da je velik del zemlje njihov. Papirjem se je reklo pogodba, ki so jo ti ljudje sklenili z njegovim očetom. Ko so ga obiskali, je bil njegov oče že več let pokojnik. Pogodba pa je imela datum in očetov podpis, ko je bil oče res še živ. A od tistega dne so minila že dolga leta.
Sin se je pridušal, da oče ne bi nikoli prodal zemlje, saj je vedel, da je treba posestvo obdržati v celoti. Če pa bi kaj takega slučajno nameraval, bi se o tem pogovarjal z ženo in z njim, sinom. Vendar ga nikoli ni slišal omenjati česa podobnega. Prav tako nikoli ni slišal, da bi oče dobil kak denar na račun prodaje dela posestva. Ker se mu je vse skupaj zdelo neresnično in skrajno krivično, se je odločil, da poišče pomoč pri advokatu. Če skrajšam zgodbo – advokatu je dal – po lastni izpovedi – kakšnih deset tisoč evrov, za kar je posekal precejšen del gozda, zemljo pa so na podlagi domnevno nesporne pogodbe obdržali v lasti prej omenjeni ljudje.
Vzel sem papirje in vnaprej slutil, da se ne bo dalo kaj pomagati. Očetov podpis je bil povsem razločen. Ko sem prebral in se še posvetoval s kolegi, je postalo očitno, da je zadeva že zdavnaj zastarala. Sosedu sem poskušal razložiti težavo in smisel zastaranja. Bilo je kot najpreprostejši tenak obliž na globoko krvavečo rano, kar prav nič ne pomaga, kaj šele zdravi. Razumel je moje prizadevanje, a ni mogel razumeti sistema, v katerem se lahko dogaja krivica, pravni red pa je povsem nemočen. Iz nepoštenega ne more nastati povsem normalno stanje. Na tako ureditev ne more pristati, dokler bo živ.
Njegovo stisko sem dojel v celoti šele, ko mi je dejal: »Veš, pri nas je marsikaj vodila mati. Oče ni bil za vse stvari. Nikoli se ni naučil ne brati in ne pisati. Samo tega ti ljudje niso vedeli.«
Nekje za Blegošem je počasi zatonilo sonce.
