Kunšek: To seveda ni improvizacija, kot jo je izstrelil kak Steve Paxton. Improvizacija v urbanem plesu temelji na privlačnosti, zelo se povezuje z glasbo, navadno terja tudi več ega. Ponuja ogromno različnih zvrsti, skozi katere se da izraziti: locking, popping, kramp in podobno. Na neki točki nama ta atraktivnost ni bila dovolj, iskala sva nekaj drugega. Začela sva se ukvarjati z duhovnostjo in skoraj zapustila gibanje in ples. Nazadnje sva ugotovila, da se je potrebno vrniti h koreninam, k fizičnemu.
Kranjčan: Veliko smo »freestylali« v zasebnih stanovanjih. Šlo je bolj za to, da si ujel pravi trenutek. Tu pa gre za nekakšen notranji proces, blizu v sodobnem plesu. Mene je sicer sodobni ples na SVŠGL zelo potegnil, a v hiphopu, kakor mi ga je predstavil Gašper, se neznane prostore odkriva na čisto drugačen način. Vsaka zvrst ima svoje prednosti. Midva sva začela raziskovati neki vmesni prostor. Verjetno se v plesnih bojih, ki so živi dogodki, veliko naučiš o atmosferah, v katere vstopaš, in o tem, kako z njimi ravnati, kar pomaga tudi pri sodobni plesni improvizaciji, ki dopušča tudi ranljivejše situacije.
Vajine skupne nastope in delavnice sta poimenovala Ejlijen ekspres.Kunšek: To je samo začasno ime, zdaj sva našla že novo – Minljivke. Od nekdaj sva se zanimala za sistem gibanja, ki je univerzalen in se pokriva z delovanjem nasploh. To ni niti sodobni ples, niti hiphop. Midva sva improvizatorja.
Kranjčan: Poskusila sva tudi z več fiksnimi elementi, a sam sem se hitro počutil ujetega. Midva se bojujeva proti nalepkam. Ejlijen pomeni tudi to, da nenehno iščeva nekaj neznanega. Režiserji pravijo, da ne moreš dati vsega v isto predstavo. A mene bolj ko to zanima, kako narediti predstavo, da imam možnost v njej narediti vse.
Morajo imeti umetniki to senzibilnost bolj razvito?Kranjčan: Nujno. Morajo znati tvegati. Že strah na odru je velika stvar, potrebno se je s tem soočiti. Ko to presežeš, si varen, seveda se potem pojavi že naslednja tvegana situacija. Pomembno je iti do konca in pri tem je ključno, koliko si sam verjameš. V to potem verjamejo tudi gledalci, na neki točki lahko postanemo eno.
Ne verjameta v formalno izobrazbo. Znata sama odbirati dobre učitelje?Kunšek: Zaupam (vesolju), da učitelji pridejo. To je lahko kdorkoli. Če si del ustanove, potrebuješ manj samodiscipline, midva pa si jo želiva sama vzdrževati. Potrebno je najti pravo ravnotežje med svobodo in varnostjo.
Kranjčan: Tudi glede plesnih tehnik je tako – nekateri vzorci, ki se vpisujejo v telo, so dobri, univerzalni, denimo joga, nekateri pa nepotrebni. Ne želim preveč ponotranjiti nekega tujega načina. Tako lahko denimo natančno vidimo, kdo je obiskoval amsterdamsko šolo SNDO, kdo je bil v Salzburgu na SEAD.
Žigan Krajnčan, delali ste že z vrsto profesionalnih koreografov.Kranjčan: Ogromno sem se naučil. Odlično je, da smo našli neki skupni jezik, a še bolj me zanima, kako bi se lahko sporazumevali vsak v svojem lastnem plesnem jeziku. Seveda je pomembno že, koga si izbereš za sodelovanje.
Koga bi si izbrala za sodelovanje?Kunšek: Trenutno sodelujeva z Gregorjem Luštkom in sva zelo zadovoljna. Želela bi si tudi sodelovanja z Jernejem Lorencijem, ker zna delati z atmosferami, za tekste mu ni preveč mar. Tudi sama bi se rada naučila zlagati, režirati prizore, atmosfere. Zanima naju neka vmesna prisotnost med igralsko, ki je po navadi preveč poistovetena z masko, in plesalsko, ki jo preveč odnaša, saj sledi inerciji.
Vama je vajin odnos in to dobro sodelovanje nekakšno merilo za druge odnose in sodelovanja?Kunšek: Midva sva to prijateljstvo in skupno plesno ustvarjanje zares raziskala, videla sva, kam vse lahko gre skozi čisto fizično komponento. Nekateri so duete brali kot gejevski odnos, a midva se s tem ne obremenjujeva, gre pač za njihovo interpretacijo.
Kranjčan: Privržena sva svobodi raziskovanja, kar ni možno, če si ne upaš čez konvencije. Tudi spolna energija je nekaj, s čimer se da delati v plesu, navsezadnje imamo vsi tako žensko kot moško energijo. Ko enkrat presežeš zamejenost telo-duh, te take stvari ne omejujejo.
Ples je pri nas precej marginalen. Bosta preprosto odšla v tujino?Kranjčan: Zanesljivo. Povabili so naju na plesni festival Aerowaves in vsi nama govorijo, da je to lahko dobra odskočna deska.
Kunšek: V tujini se počutiva skoraj bolje kot doma. Tu imaš občutek, da te ljudje gledajo postrani, če ti gre predobro. Zunaj naju bolj spoštujejo, ker sva sejala originalne reči. Pri nas mladi nismo preveč spoštovani.