Čeprav sem to že večkrat pojasnil predstavnikom GZS, moram znova poudariti, da to ne drži. Statistični urad RS mi je na prošnjo, naj mi zagotovijo podatke od leta 2009 do 2016, posredoval odgovor, ki je podatek za leto 2016 vključeval le pri produktivnosti, ne pa tudi pri stroških dela, saj uradnih podatkov še ni. Kljub temu pa je bilo tudi pri takšni primerjavi zelo jasno razvidno, da ne drži podatek GZS, po katerem naj bi »stroški dela od začetka krize zrasli za 43 odstotkov, kar je bistveno več kot produktivnost, ki je porasla za 31 odstotkov«.

Ko sem zatem objavil nov članek, v katerem sem pojasnil tudi argumente GZS, sem vanj po ustrežljivosti Sursa vključil še »preliminarni podatek« o rasti stroškov dela v letu 2016, ki pa, kot sem tudi že prej pričakoval, ni pokazal bistvene razlike. Produktivnost v Sloveniji se je namreč med letoma 2009 in 2016 povečala za 12,5 odstotka, stroški dela na zaposlenega pa (vključno s preliminarnimi podatki za lani) za 10,3 odstotka.

Vse preostale pripombe GZS, vključno s tem, zakaj sem pri primerjavi rasti stroškov dela in produktivnosti predstavil podatke za celotno slovensko ekonomijo in kot izhodiščno leto izbral letnico 2009, sem skupaj s komentarjem dr. Maksa Tajnikarja z ljubljanske ekonomske fakultete ustrezno pojasnil že v članku Boj za plače bo očitno neusmiljen, ki je bil v Dnevniku objavljen v petek, 10. marca.

Igor Dernovšek, Dnevnik