Največja sprememba je večja prepoznavnost v vsakdanjem življenju, saj si je treba vzeti čas za fotografiranja. Sicer pa lahko rečem, da se ni spremenilo veliko. Predstavljal sem si, da se bo bolj. Ko sem se kdaj spraševal, kako se bom počutil po zmagi svetovnega pokala, sem si predstavljal drugačen scenarij. Mislil sem, da bom bolj samozavesten, da bom bolj izžareval čustva… Ni se zgodilo nič od tega. Že pred zmago na Norveškem sem se zavedal, da jo lahko dosežem. Zdaj vem, da jo lahko ponovim.
Ko ste lani na Bavarskem na mestu vodilnega čakali v cilju s startno številko 3, vas je prehitela številka 30, ki jo je nosil Norvežan Kilde. Ste v Kvitfjellu, kjer ste imeli številko 4, pomislili na podoben scenarij?Lanska izkušnja iz Garmisch-Partenkirchna je bila kar vzgojna. Ko se znajdeš v središču pozornosti, si odvisen od drugih. Če bi iskal primerjavi obeh prizorišč, lahko rečem, da so bili občutki po nastopu podobni. Obakrat sem bil v sebi zadovoljen, da sem pokazal najbolje, kar v tistem trenutku zmorem. Nisem pa občutil nobene evforije. Vedel sem, da me čaka dolgo čakanje, ki se je izteklo po najlepših željah.
Ob poslušanju Zdravljice ste imeli večino časa zaprte oči. Kaj ste doživljali?Skušal sem čim bolj uživati v trenutku ter si ga hkrati čimbolj vtisniti v spomin. Če bi se zdajle vživel v tisti občutek, bi lahko spustil kakšno solzo. Doživel sem ponos in veselje, kakršnega doslej še nisem. Skušal ga bom še kdaj priklicati in upam, da mi bo koristil na nadaljnji športni poti.
Ste domoljub?Velik! Včasih si rečem, da nas je nekdo razporedil po Zemlji, da bi lahko bil denimo tudi Rus. A sem Slovenec in na to sem ponosen. Ves čas čutim pripadnost svojemu narodu. Zavedam se, da ob mojih nastopih veliko Slovencev stiska pesti zame, jaz pa se skušam oddolžiti z dobrimi rezultati.
Na zmagovalnem odru sta vam delala družbo olimpijski prvak Matthias Mayer in Kjetil Jansrud, najboljši smučar zadnjih let v hitrih disciplinah. Ste doživeli kakšno posebno olajšanje?Res je bilo nekaj posebnega. Gledati pod sabo takšni legendi, kot sta Mayer in Jansrud, je velik privilegij. Jansrudu sem povedal, da sem ponosen, da sem ga nažgal. Verjetno bi se počutil še bolje, če bi bili na zmagovalnem odru pod mano Hermann Maier, Bode Miller ali Aksel Lund Svindal, a je bila tudi družba v Kvitfjellu zelo dobra.
Ali kot športnik po odličnem nastopu čutite, da boste posegli po najvišjih uvrstitvah?Občutki po nastopih so si različni in jih je težko primerjati. V Kvitfjellu mi je denimo uspela res dobra vožnja, po kateri sem vedel, da bom visoko. Da bom na vrhu, nikakor ne, saj sem vedel, da je na startu še veliko vrhunskih tekmovalcev. Med njimi tudi Jansrud, ki progo pozna kot lasten žep. Ko sem denimo na svetovnem prvenstvu v Sankt Moritzu dosegel vodilni čas, sem vedel, da zna biti vse skupaj malce premalo za kolajno. In res je zmanjkalo 15 stotink.
Moška ekipa hitrih disciplin je največja izmed vseh slovenskih v svetovnem pokalu. V njej ste po karakterju povsem različni posamezniki. Kako funkcionirate?Težko bi si bili bolj različni, kot smo si. Naša prednost je, da se zavedamo različnosti, hkrati pa se znamo družiti. Znamo se veseliti uspehov, znamo tudi najti skupno temo pogovora in znamo ceniti, kaj potrebuje vsak posameznik, ter ga pri njegovem delu pustiti pri miru. Klemen Kosi je denimo zanimiv, ker je zelo trmast. Za dobro smučanje in rezultat je pripravljen storiti vse. Če bi mu nekdo rekel, da bo zmagal, če se milijonkrat spusti po hribu, bi to storil. Po drugi strani se jaz vsak dan sprašujem, ali sem naredil dovolj za vrhunski rezultat; bi bilo morda bolje narediti še eno vožnjo ali se posvetiti drugim obveznostim? Pravzaprav si niti ne predstavljam, kako bi funkcionirali, če bi imeli vsi enak karakter.
Kakšno vlogo igra glavni trener Peter Pen?Pen se je prilagodil vsakemu posamezniku. Pušča nam veliko svobode, hkrati pa zahteva, da izpolnimo njegove zahteve. Največ se ukvarja z nami, ko nam ne gre. Takrat nas spodbuja in takrat ga tudi najbolj potrebujemo. Ko nam gre, nas le usmeri. Je zelo prilagodljiv.
Sezona svetovnega pokala je specifična. Do konca januarja ste imeli malo tekem, v zadnjem obdobju pa si sledijo druga za drugo. Je naporno čakati priložnosti in gledati druge smučarje, ki imajo precej več tekem?Morda mi je bilo nekoliko lažje, ker sem sezono v Val d'Iseru začel z dvema vrhunskima uvrstitvama med najboljšo peterico. Zavedal sem se, da sem ju dosegel na progi, na kateri v preteklosti nisem blestel. To so dejstva, ki športniku pomagajo in mu dajo potrditev, da je na pravi poti. Čeprav je nekaj tekem zaradi slabega vremena odpadlo, smo imeli v vsej sezoni dober ritem, saj smo lahko tekmovali in trenirali na uradnih treningih. Ves čas smo bili v pogonu in v takšnem stanju je lažje čakati na priložnost. Med sezono sem preizkušal določene nove metode, se učil iz napak ter spoznaval, kaj mi ustreza. Vesel sem, da so mi stvari vse bolj jasne.
Vam slabše uvrstitve od želenih pristrižejo krila?Vselej se skušam česa naučiti. Če sem 22. ali 15., se vprašam, zakaj nisem bil boljši. Sprašujem se, kje sem v pripravah na tekmo naredil napako. Hkrati si dopovedujem, naj vztrajam na svoji poti, ki ji zaupam in vem, da je pravilna. Športna pot je podobna poslovanju igralnic. Nekajkrat na leto imajo veliko izgubo, a veliko večino dni delajo z dobičkom, ki je na koncu leta precejšen. In tej usmeritvi sledim, saj se zavedam, da sem in bom kdaj tudi slabši, a bi rad imel na koncu sezone »dobiček«.
Koliko boljši smučar ste ob koncu iztekajoče se sezone v primerjavi z lansko, ko ste se prvič uvrstili na zmagovalni oder?Veliko boljši. Ko sem si pred svetovnim prvenstvom v Sankt Moritzu ogledal lanski posnetek s finala svetovnega pokala na istem prizorišču, nisem mogel verjeti, kako sem smučal. Zavedal sem se, da bi se v tem trenutku z znanjem in izkušnjami, ki jih imam, lotil proge povsem drugače. In sem tudi se. Že pogled na rezultate v tej in lanski sezoni kaže, da sem naredil korak naprej, korak v pravo smer. Šestkrat sem se doslej uvrstil med najboljšo deseterico, kar je zame lep uspeh.
Kje imate največ rezerv?Verjamem, da povsod. Pri psihološki in fizični pripravi, smučarski kondiciji, tehniki, vraževerju, taktiki… Hkrati se zavedam, da moram ostati na svoji poti. Navsezadnje lahko pride neki trener, ki bo ponoči s kladivom tolkel po vratih in me želel zbuditi, ker si bo mislil, da je tako bolje. Zato si moram zaupati ter ostati miren, ne pa se obremenjevati, kako bom tistega pred vrati »narezal«.
Do konca svetovnega pokala v tej sezoni je pred vami še finale svetovnega pokala v Aspnu. Pričakovanja?Tekme na finalu svetovnega pokala so kot vse druge, le da imajo na njih priložnost tekmovati zgolj najboljši alpski smučarji. Moram se brzdati predvsem pri svojih pričakovanjih, da razmišljam tako, kot sem pred zmago svetovnega pokala. Da bom sproščen in neobremenjen. Ne pa da bom neučakan, kot sem bil denimo naslednji dan po smukaški zmagi, ko sem želel na silo premagati tekmece. Kljub uvrstitvi med najboljšo deseterico sem bil slabši, kot bi lahko bil. A sem dobil novo izkušnjo, ki jo bom skušal unovčiti ob naslednji priložnosti.
Kako vam ustreza spremenjen sistem izbire startnih številk v svetovnem pokalu, v katerem je bolje biti na svetovni lestvici uvrščen na vrhu druge deseterice kot na repu prve, kjer ste trenutno?Vsaki stvari se skušam prilagoditi in iz nje izvleči najbolje. Če si na lestvici deseti, pomeni, da boš imel ves čas enico, kar je predvsem v superveleslalomu zelo tvegano. Na startu nimaš nobenih informacij s proge, hkrati pa moraš maksimalno napasti. A tako pač je v našem športu, v katerem si moraš izboriti najboljšo startno številko, potem pa lahko izbiraš, kdaj boš startal. Čim prej se moram torej prebiti višje in bom lahko izbiral startno številko ter imel pred startom več informacij s proge.
