Knjigo sem začel pisati, ko se je sirska vojna začela, ker nisem mogel verjeti, kako se je uničenje širilo na mesta in kraje, ki sem jih poznal in kjer so ljudje množično umirali. Zdaj, po petih letih, je res strašno; koliko človeških žrtev in kakšno uničenje kulture. A če pogledamo Nemčijo po drugi svetovni vojni, podoba ni bila nič boljša, in vendar se je pobrala in se razvila do današnjega stanja. Njena obnova je dokaz, da je mogoče na novo zgraditi celotno družbo. Tudi s pomočjo rekonstrukcije zgradb, ki so morda predvsem sled, spomin.
Glavni lik je muzikolog, ki se ukvarja s vplivi evropske in orientalske glasbe v 19. stoletju. Med branjem sem začela na spletu iskati skladbe, o katerih govori. In bila sem navdušena nad to dodatno, zvočno razsežnostjo ob branju.Veseli me, da ste se lotili te poti. Ko sem leta 2015 končeval roman, sem namreč pomislil na to možnost in zato sem v besedilo vtaknil tiste skladbe in skladatelje, ki so bili na you tubu brezplačno dostopni, prav za takšne radovedne bralce, kot ste vi. Po izidu pa je na internetu nekdo celo ponudil seznam skladb.
Je to torej zvočna knjiga?Neke vrste, ja. (smeh)
Za nas je zanimivo, da se je orientalizem pravzaprav rodil pri nas, v Avstro-Ogrski.Kar je logično, saj ste bili del Evrope, ki je veljala za mejnik z vzhodom. Dunaj je pomenil vzhodna vrata, od tu tudi vaš pregovor: Bodi priden, da te ne odnesejo Turki. In zato je po svoje razumljivo, da sta ravno Dunaj, ki je bil kozmopolitsko mesto, in Avstrija, ki je bila tako in tako večnacionalna in se je imenovala Vzhodno cesarstvo (Öster Reich), na neki način naravno izhodišče orientalizma v 19. stoletju. Z njim se je prvi ukvarjal graški orientalist Joseph von Hammer-Purgstall.
Orientalizem, odkrivanje otomanske, bližnjevzhodne in srednjevzhodne kulture, je v sebi zelo dvoumen, ker je tako peklensko povezan z zahodno prevlado.Dvoumnost izhaja iz tega, da se je orientalizem res pojavil sočasno z zahodno, predvsem britansko in francosko vojaško-politično prevlado na tem območju. Tako je bil hkrati sredstvo prevlade in njegova posledica, nekako je hodil pred četami in za njimi. V Evropi pa je sprožil veliko kulturno spremembo, njegov vpliv je bil izjemen. Ljudje se premalo zavedajo, koliko orientalskih prvin je v naših »čistih«, nacionalnih kulturah.
Prapor je morda nosila predvsem arheologija, ki je bila v imenu znanja in znanosti pogosto nekakšna posvečena kraja.Ne le arheologija, četudi je tam ta odnos najbolj oprijemljiv. Kulturna prevlada je bila očitna in po posledicah hujša v vsiljevanju načinov družbenega in političnega življenja.
Kaj menite o zahtevah, predvsem egiptovskih, po vrnitvi njihove dediščine? Kaj bi Louvre ali londonski National Museum brez vsega, kar so odpeljali?Zdi se mi, da je zadeva v resnici zapletena. Mogoče je reči, da je tudi Louvre kot muzej s svojo zbirko zgodovinski objekt, tudi sam je del te zgodovine. Če je tudi sam orientalistični spomenik, ki prikazuje dejstvo, da so na primer njegove egipčanske zbirke nastale ob prvi, Napoleonovi, evropski kolonialni ekspediciji v Egipt, poznejše pa tudi z izmenjavami med kraljem Filipom in kairskim kadifom, potem je mogoče reči, da ni muzej ukradenih predmetov, ampak zgodovinsko pričevanje o tedanjih dogajanjih.
Ker med drugim rekonstrukcija izvornega stanja sploh ni več mogoča?Tudi zato. Problem, ki ga vidim, je, da muzej ne pripoveduje tudi zgodovine nastanka teh svojih zbirk, da jih prikazuje zunajčasno, nedolžno, kot bi bile te umetnine tam od vekomaj, zgodovina njihove pridobitve pa je zamolčana. Četudi muzealci zelo dobro vedo, kako so zbirke nastajale: tole so Francozi ukradli v Italiji, tole pa je kralj kupil čisto zakonito itn. Ne smemo pozabiti, vse ni bilo pokradeno, polovico sanktpeterburške zbirke v Ermitažu je na primer car kupil. Kronane evropske glave so na veliko kupovale umetnine, to je bilo v 19. stoletju v modi, plemstvo je na primer oboževalo flamsko slikarstvo, zato ta dela danes najdemo po vsej Evropi. Kar nima nič skupnega z vojaškim plenjenem.
Ki pa je bilo tolikšno, da so obeliske pošiljali celo v zakotja, kot je Ljubljana. Ste videli obelisk pred Križankami?(smeh) Sem, ja, a treba je povedati, da so bili obeliski pogosto predmet izmenjav. Slavni pariški obelisk na Trgu Concorde ni bil ukraden, ampak ga je kairski vladar podaril francoskemu kralju v zameno za veliko uro, ki je na kairski trdnjavi še danes. Le da se je ura pokvarila, obelisk pa ne.
Kompas govori o navdušenju ljudi nad tedaj oddaljenim, eksotičnim svetom. Danes Evropa v zastrašujočem obsegu do tega sveta čuti le strah, sovraštvo.To drži, a mislim, da je zelo protislovno in hkrati zelo pomirjujoče tudi to, da se navdušenje nad vzhodom ne zmanjšuje. Gotovo gre za mešanico fantazem in realnosti, tudi za sanjske turistične predstavitve kot v Tisoč in eni noči, za neko blagost življenja, večjo bližino med ljudmi, ki je v Evropi ni več. Tega sem se zavedel ob izidu Kompasa, ko so mi ljudje pripovedovali o orientu kot o sanjski regiji. Morda to občutje narašča prav s širjenjem nasilja in uničenja, ki že leta pretresa to območje, tu gre za neko novo nostalgijo, ker se sesuvajo kraji, ki smo jih imeli možnost sami obiskati, doživeti, to ni zgodovinska nostalgija iz 19. stoletja.
Preučevali ste tudi Sredozemlje, ki je bilo v političnih načrtih EU pred kakšnimi desetimi leti prioriteta, danes pa je morje, polno mrtvih beguncev.Vso zgodovino, vse do začetka hladne vojne, je bilo Sredozemlje predvsem prostor živega pretoka; do takrat se je Evropa končevala na južni, jugovzhodni meji sredozemskega morja, oziroma natančneje na mejah puščave, na naravni meji, južnomediteranski vpliv pa je šel po evropski celini daleč na sever. Ta proces se je zdaj prekinil, a se bo nadaljeval, ker je naraven.
Na vzhodu je Evropa 19. stoletja navdušena našla svojega drugega, toda od kod ta fiksacija na etnično čistost, ki se je začela razvijati hkrati in je z drugo svetovno vojno dosegla vrhunec?Zagotovo je bila etnična čistost eden prvih sloganov, kar jih je marketing kdaj izumil.
Od srednjega veka do danes so se kraljevske družine z interesnimi porokami povezovale zelo transnacionalno, ruski car je bil bratranec nemškega, francoska cesarica je bila Avstrijka…Vsekakor so bile vladajoče družine onstran tega, kar so vsiljevale ljudstvu, ker je bil to pač njihov politični interes. Dokler je vladal božji red, do francoske in nemške revolucije, je vladajočim zagotavljal njihovo legitimnost. Nato pa je pojem nacije nadomestil tako pregnano vladajoče plemstvo in monarhijo kot ljubega boga. Ko je Nemčija v 19. stoletju poenotila države, ki so nastale iz svetega cesarstva, je vezno tkivo postal pojem nacije.
V knjigi Zone (Cona) pa ste se posvetili čisto drugi temi, vojni, in sicer prav naši, jugoslovanski, iz 90. let. Od kod vam ta zamisel?Balkan je neverjeten, kulturna, jezikovna, etnična, verska raznolikost je izjemna in zastavlja zelo konkretna vprašanja sožitja, delitve prostora, zamisli. Navdih za lik hrvaškega vojnega zločinca mi je bila resnična oseba. Ta človek, ki je od malega živel v Franciji (mama je bila Hrvatica), je leta 1991 odšel na Hrvaško, se boril v Osijeku, v okolici Vukovarja in potem v Hercegovini…
… kar je ena prelomnih točk romana, ko se je sovražnik iz Srba nenadoma spremenil v Bosanca, muslimana.Da. Bil je vojni zločinec, po vrnitvi v Francijo pa je postal diplomat. In ta človek me je napeljal k razmišljanju, kaj se v takih ljudeh dogaja pozneje. Ta pot z vlakom iz Milana v Rim je nekakšen poskus vpogleda v izsek življenja zločincev, ki živijo s svojimi spomini.
