Bikoborbe že dolgo burijo duhove. Vse glasnejši so namreč zemljani, ki pravijo, da ne gre zgolj za spopad človeka (toreadorja) in bika, temveč predvsem za mučenje živali. Celo v Španiji, kjer so arene zapolnjene do zadnjega mesta, ugotavljajo, da jih podpira le (še) vsak tretji državljan. Pogled na okrvavljenega bika, ki se z zadnjimi atomi moči bojuje za svoje življenje, a usodi (beri: smrti) ne more pobegniti, pač še najbolj spominja na klavnico.
Pa smo prišli na idejo: namesto z muleto, palico z rdečim kosom blaga v eni in mečem v drugi roki, bi lahko bikoborec bika izzival za volanskim obročem kakšnega hitrega in okretnega štirikolesnika, kot je bila na primer testna giulia, pa še rdeča barva karoserije se je zdela kot naročena. Čeprav se že dolgo ve, da rdeča bika ne razbesni nič bolj kot katerakoli druga barva, saj je – barvno slep. Tako bi se preganjala gor in dol po areni, dokler ne bi biku zmanjkalo moči in šova bi bilo konec brez prelite kaplje krvi. A idejo na stran. Štirikolesnik, s katerim smo se pobliže spoznavali, je narejen za hitra šviganja po cestah, pa najsi gre za premagovanje zavitih ovinkov ali drvenje po avtocesti. Športnost mu zagotavlja dvoje: starši alfa romeo, ki od nekdaj slovijo kot športniki, in srce, ki je pripravljeno, da bije še hitreje od tekmecev.
V giulii quadrifoglio, ki jo boste občudovali podobno kot smo pred mnogimi leti vrhunsko manekenko Cindy Crawford, je resnično nekaj, vredno spoštovanja. Zakaj spoštovanje? Na kratko: avto s pogonom na zadnji kolesi premore brutalnih 375 kW (510 konjev)! Aktiviraš jih enostavno, zgolj z dotikom gumba na volanu. Po glavi nam je rojilo le dvoje: kako prekleto prav so imeli razvojniki, ko so dejali, da je zvok šestvaljnika podoben tistemu iz formule 1; in kako blizu smo občutkom pilotov, ko s hitrostjo več kot 200 kilometrov na uro drvijo po vzletni stezi. Toda vozniku, ki ga je ogromno v hlačah, giulia dopušča, da pelje vse do neverjetnih 307 km/h. Nič čudnega, saj gre za enega najmočnejših serijskih motorjev s 301 konjičkom na tono teže. Zavedanje, ki je bilo ves čas navzoče.
Podobno kot maksimalna zbranost, brez katere za volanski obroč quadrifoglia ne sedete. Zatorej, izklopite radio. Nato pa uživajte. Lepšega hrumenja že dolgo nismo slišali. Osemstopenjski samodejni menjalnik z možnostjo pretikanja na volanu se lahko enakovredno meri s katerimkoli konkurentom. Prestavlja hitro in je vozniku resnično v pomoč. Ta pomoč krvavo potrebuje. Da med vožnjo ni šale, začutite, ko ugasnete avto in ugotovite, da imate roke, noge in hrbet prepotene. Na srečo ne od strahu! Nato sledi pogled na potovalni računalnik, ki nam kaže, da smo v 150 kilometrih vožnje porabili pol tanka, kar je približno 30 litrov. Pogon zadaj je seveda nekaj, kar ni za vsakogar. Toda elektronika je zagotovilo, da je 1695 kilogramov težka in 4,64 metra dolga giulia po želji tudi enostavno vodljiva. A kar je za prave ljubitelje štiriperesne deteljice najpomembneje – ESP lahko izklopimo (program race) in se tedaj igramo z zadnjo platjo, ki opleta. Zahteva izkušnje in znanje, a je uživaško!
Hitrostne omejitve, le kaj je to, smo se spraševali med vožnjo in pomislili na smiselnost nakupa. Avto te namreč sili, da kršiš predpise in pozabiš na kazni. Pravega dirkališča v Sloveniji žal ne premoremo. Po navadnih cestah voziti po omejitvah pa je podobno kot zgoraj podpisanemu ponuditi tiramisu in mu reči, lahko ga le gledaš. Ljubezen se je rodila, čeprav smo vedeli, da nima prihodnosti, saj nam jo stanje na bančnem računu prepoveduje. Hkrati pa smo postali žalostni ob misli, da bo za volanom sedel kakšen premožni šminker, ki bo brez težav odštel zahtevanih 87.490 evrov in bo sredi Portoroža pritiskal stopalko za plin zgolj zato, da bi pritegnil pozornost lepega dekleta. Za to ga je prekleto škoda!
