A kariera za učbenike, se, vsaj tako kaže, končuje. Po tem, ko je Arsenal minuli teden v ligi prvakov na svojem igrišču doživel nov ponižujoč poraz (1 : 5) proti Bayernu iz Münchna, so se privrženci kluba proti Wengerju obrnili tako srdito kot nikoli do zdaj. Njihova nejevolja ima sicer daljšo zgodovino in transparenti z napisi »Wenger ven!« in »Ne novi pogodbi« so se pojavili že pred tekmo oziroma po prvi tekmi v Münchnu, sredi februarja, ki so jo Londončani izgubili prav tako s 5 : 1.
Vedno nekomu v zobeh
»Zgolj še ena nogometna tekma in še en trener, ki ga menjajo,« bi seveda rekel nemalo kdo. Ni res. Zgodba nogometnega kluba Arsenal in Arsena Wengerja, ki je trener Londončanov postal leta 1996, je v tako imenovani moderni nogometni dobi specifična, izjemna in vredna posebne obravnave. Nemara celo bolj kot zgodba Alexa Fergusona, ki se je na klopi kluba Manchester United neprekinjeno zadržal od leta 1986 do leta 2013.
Kajti Ferguson je bil ves čas svoje trenerske kariere pri Unitedu tekmovalno vedno uspešen. Stalno je imel rezultate, kot se temu žargonsko reče. Osvojil je trinajst naslovov prvaka Anglije in tudi poslovil se je kot prvak. Wenger je bil prvak z Arsenalom zgolj trikrat, pa še to v začetku kariere, ob koncu prejšnjega in v začetku tega stoletja. V letih, ki so sledila, se ga je oprijel vzdevek »Gospod spodrsljaj«. Tako ga je pred leti, ko je bil še trener Chelseaja, poimenoval Jose Mourinho. In ob tisti priložnosti še dodal: »Če bi meni dal Abramović (lastnik Chelseaja, op. av.) osem let časa?! V osmih letih moraš narediti veliko. Zares veliko. Ne, nočem imeti na voljo osem let. Hočem imeti pogodbo za štiri leta, po kateri se vidi, ali si zaslužim novo ali pač ne.« Grobe besede na račun kolega je Portugalec izrekel leta 2014, ko so pri Arsenalu Francozu podaljšali pogodbo za naslednja tri leta, čeravno je naslov angleškega prvaka zadnjič osvojil leta 2004.
Ko torej razpredamo o specifičnosti Arsena Wengerja, govorimo tudi o specifičnosti Arsenala. Govorimo o klubu, ki se vendarle vede drugače, kot je siceršnja praksa v svetu nogometa, kjer klubi trenerje odpuščajo po vsega nekaj neuspešnih tekmah. Za tem vedenjem pa, vsaj zdi se, obstaja dokaj preprosta logika. Vpliv Francoza na londonski klub je večji od igre. Kajti če je njegov tekmovalni izkupiček tarča posmeha pri kolegih, je Arsenal v finančno-organizacijskem smislu prav v času Wengerjeve vladavine iz svetovnega »drugoligaša« prestopil med finančno-nogometne velikane. V sezoni 2015/16 je bil skupen prihodek Arsenala 468,5 milijona evrov, kar ga uvršča na sedmo mesto finančno najbolj uspešnih klubskih korporacij. »In kakšno vlogo ima pri tem lahko trener?« se bo spet vprašal prostodušnež, ki pač meni, da nogometni trener oziroma menedžer skrbi za igro, preostale klubske strukture pa za finance.
Arsene je Arsenal
V primeru drugih trenerjev je to nemara res. V Wengerjevem primeru pač ne. V Angliji se trenerji imenujejo menedžerji. Kar ni samo drug izraz za podobno. Angleški menedžer ima večje pristojnosti glede kupovanja in prodaje igralcev od običajnega nogometnega trenerja. No, Wenger je angleško specifiko zapopadel bolj resno in širše kot kdorkoli drug. Šel je dlje od običajnega trgovanja. In nobenemu drugemu nogometnemu trenerju se ne pripisuje tolikšen vpliv na kompletno politiko kluba. Zato navijači v teh dneh med drugim bentijo: »Ni FC Arsene, ampak FC Arsenal,« pri čemer merijo na posrečeno podobnost Francozovega imena z imenom kluba. Posrečenost, na katero pravzaprav ne naletimo pogosto. Pank in Pankrti bi lahko bili domačijski primer takšne sozvočnosti.
Wenger je drugačen. Potomec trgovca z avtomobili in matere, ki je vodila lastno restavracijo. Fant s podeželja, ki je v mladosti delal na polju, nogomet pa brcal čez vikende. Tudi diplomant ekonomije na univerzi v Strasbourgu. Poliglot. Govori francosko, nemško (ker je iz Alzacije, ima malodane dva materna jezika), špansko, italijansko in kanček japonsko. Nogometni trenerji se praviloma ne vpletajo v dilemo, ali bi klub potreboval nov stadion. Wenger da. Do gradnje stadiona Emirates, ki sprejme 60.000 gledalcev in ki so ga za 500 milijonov evrov Arsenalovci zgradili v letih od 2000 do 2006, je prišlo predvsem pod njegovim vplivom. Ker je Wenger menil, da Arsenal ne more postati velik klub, če ostane na starem stadionu za 38.000 ljudi.
V začetnih letih, ko je z Arsenalom osvojil tri naslove prvaka v angleškem prvenstvu, je bil močan. In bistveno močnejši, kot si je kdorkoli mislil, da bi lahko postal, ko je leta 1996 nastopil službo v Londonu. Takrat na začudenje vseh. Kajti po uspešnem delovanju v francoskem Monacu in potem, ko je leta 1994 zavrnil ponudbo Bayerna, je v Monacu dobil nogo. In je moral najprej za dve leti na Japonsko. »Wenger Who?!« je eden od razvpitih naslovov iz angleškega časopisa iz časov, ko je iz Japonske prišel v London.
No, od tedaj pa do danes je sprva »čudni pritepenec« iz Francije, ki nikomur niti na pogled ni deloval kot nogometni trener, postal ikona. Ne samo Arsenala. Londona nasploh. Angleške lige. Oseba, katere ime poznajo tudi gospodinje, ki nogometa ne spremljajo. Njegova sprva nerazumljiva angleščina s francoskim naglasom je postala brend. Ne nazadnje potniki podzemne železnice, ko izstopijo na postaji v bližini sedanjega stadiona, pri izstopu zaslišijo posneto dobrodošlico, ki jo pove on. Za Wengerja se zdi, da pooseblja vse tisto, kar Angleže pri Francozih privlači. Nemara na podoben način, kot je Del Boy iz nadaljevanke Fools and Horses, ko je poskušal v svojem predmestnem bifeju izpasti imenitnejši od drugih malokriminalnih kolegov, vedno uporabljal francoske izraze. In najraje pil beaujolais nouveau.
Stadion ga je stal igralcev
Vse to, vključno s tem ali pač kljub temu, da je trgoval skorajda izključno s francoskimi igralci ali da je kot klubsko vozilo uveljavil citroën, je Francozu v očeh Arsenalovih privržencev dvignilo ugled na raven, ki je ni dosegel noben drug menedžer. Tudi širše pa bo v skorajšnjem času težko kak menedžer tako obče menedžerski, kot je bil to v zadnjih dvajsetih letih Francoz. Trener, ki ne samo da je narekoval igro na terenu, temveč je spremenil kompleten ustroj kluba. Kajti eden od največkrat omenjenih razlogov za tekmovalno neuspešnost Arsenala v zadnjih letih je, da klub zaradi investicije v stadion ni mogel zapravljati denarja za velike zvezde. To deloma zagotovo drži. A zanj zelo neprijetno dejstvo je, da je imel v najpomembnejših trenutkih najboljše igralce praviloma vedno poškodovane. Tako izrazito »vedno«, da je res mogoče posumiti, da nekaj dela narobe.
Arsenal je že po prvi tekmi z Bayernom dal v javnost sporočilo, da bo Wenger ostal na klopi do konca letošnje sezone. Vprašanje je torej, ali bo na položaju tudi naslednjo sezono. No, če v teh zanj nedvomno najtežjih dneh v karieri v njegovem početju poiščemo pozitivne elemente, moramo vendarle ugotoviti, da je razmerje med poslovnimi in tekmovalnimi uspehi Arsenala vsaj znosno. Sploh če Arsenalove muke primerjamo z domačijskimi primeri, kot je NK Olimpija. Pri primerjavi sorazmernosti med trgovanjem in tekmovalnimi uspehi med Londončani in Ljubljančani je Arsenal trdna trdnjava, Olimpija pa prehodna avla. Ne nazadnje se je klub v vsaki od sezon uvrstil v ligo prvakov. Kar je spet predvsem denar. Super za lastnike, delničarje in upravo, premalo za kritike in navijače. Glavna figura te igre je bil Wenger. Ki pa ga navijači že nekaj časa žalijo tudi z Einsteinovo mislijo: »Blaznost je vedno znova in znova ponavljati isto stvar in pričakovati drugačne rezultate.«
