Magna Steyr v Hočah: ali v Sloveniji zares varujemo kmetijska zemljišča?

Sodobne zahteve za varstvo kmetijskih zemljišč sovpadajo s prebujanjem okoljske zavesti v 60. letih preteklega stoletja. Nagla urbanizacija po drugi svetovni vojni je tudi drugod po svetu pomenila pozidavo pridelovalnih zemljišč. V mnogih državah so zaradi tega postali bolj pozorni na ta pojav. Kmetijska zemljišča so začeli razvrščali po kakovosti, z namenom, da bi pozidavo lahko usmerili na slabša zemljišča. Kot so takrat ugotavljali celo v Združenih državah Amerike, na trgu oblikovana cena ne more preprečiti pozidave celo najboljših kmetijskih zemljišč. Zemljišča so dolgoročno pomembna vrednota, ki jo je treba varovati z neposrednimi upravljalskimi postopki. Kakovost kmetijskim zemljiščem so določali na podlagi naravnih lastnosti tal – pedoloških značilnosti. To je bil splošno sprejet koncept razvrščanja zemljišč po kakovosti, ki ga je priporočala tudi Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo.

Ob prvi varstveni »kampanji« v Sloveniji še nismo imeli celovitega pregleda tal – pedološke karte. Ko je bila v 80. letih izdelana pedološka karta Slovenije, smo dobili ustrezno naravoslovno podlago za vrednotenje tal. Podobno kot podatki o klimi ali rastlinstvu tudi podatki o tleh opisujejo stvarno stanje nekega zemljišča. Tla so lahko peščena, ilovnata, mokra, skalovita in podobno. To so lastnosti, ki stvarno označijo zemljišče. Z vrednostno interpretacijo pa razvrščamo tla glede na to, kako ustrezajo različnim namenom, za gojenje različnih kmetijskih kultur, na primer, za pozidavo, za njihovo varstvo itd. Toda določanje varstvene vrednosti zemljišč ni odvisno samo od njihovega pridelovalnega potenciala.

Ob eni od kategorizacij tal so v Angliji na primer ugotovili, da pet kakovostnih razredov, v katere so razvrščali tla, ni ustrezalo potrebam varstva zemljišč pred pozidavo. Ugotavljali so, da mnoga hitro razvijajoča se mesta obdajajo zemljišča, ki so bila uvrščena v en sam (tretji) kakovostni razred. Da bi tudi v okolici teh mest usmerjali urbanizacijo na slabša zemljišča, bi morali določiti kakovostne razlike znotraj te tretje kategorije zemljišč. Primer pove, da je vrednostna kategorizacija tal, katere namen je varstvo kmetijskih zemljišč, lahko učinkovita le kot integralni del prostorskega načrtovanja.

Ne obstaja neka absolutna ali univerzalna in objektivna, znanstveno ugotovljiva vrednost kmetijskega zemljišča. Vrednotenje, ki je namenjeno ugotavljanju proizvodnega potenciala zemljišča za neko kmetijsko kulturo, ni neizogibno uporabno tudi za druge kulture, niti ni neposredno uporabno za varstvo zemljišč pred pozidavo. V Sloveniji se je utrdila zmotna predstava, da je varstvo kmetijskih zemljišč stvar kmetijskega sektorja, vrednotenje zemljišč pa strokovna naloga kmetijske stroke, še natančneje, da je to naloga vede o tleh – pedologije. Kot je zapisal eden od izdelovalcev pedološke karte Slovenije,

1

Žal pa je bonitetno število drugačna informacija, kot so pedološke oznake tal, zato »nepedologom« ni namenjena ista informacija. Po svoji naravi je bonitetno število subjektivna ocena, dobljena z združevanjem posameznih subjektivnih ocen za posebnosti tal, klime in reliefa. Trištevilčna »natančnost« bonitetnih točk ustvarja vtis, da pri »talnem številu« ne gre za vrednostno interpretacijo talnih značilnosti, temveč za znanstveni opis prostorskega pojava. Tako natančna ocena zemljišč za njihovo varstvo ni prav smiselna. Bonitetno število niti samo po sebi ni dovolj mimikrično, da bi bilo zmagovito v varstveno-razvojnih soočanjih. Izdelovalci enega novejših strateških dokumentov ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so na primer trimestno talno število poenostavili v lestvico s petimi kategorijami. Očitno ta bolj ustreza namenu – opredelitvi trajno varovanih in strateško pomembnih zemljišč za razvoj kmetijstva v prostoru Republike Slovenije.

Ko poskušamo uresničiti varstvene zahteve ob neposrednem soočanju z razvojnimi pobudami, postavljamo na skupno tehtnico med sabo neprimerljive stvari. S prispodobo se temu pravi »mešanje jabolk in pomaranč«. Razvojne in varstvene zahteve si po naravi nasprotujejo. Kako razumno presoditi, ali je pomembnejše ohraniti zemljišče v kmetijski rabi, ali ga pozidati in s tem omogočiti ustvarjanje novih delovnih mest v nekem lokalnem okolju?

V praksi prostorskega načrtovanja se takim konfrontacijam izognejo tako, da tehtajo različne možne lokacijske izbire. Ko se odločamo med različnimi možnimi prostorskimi izbirami, so pravzaprav te izbire predmet vrednotenja. Katera med izbirami je še sprejemljiva za investitorja in hkrati skladna z zahtevami za varstvo kmetijskih zemljišč? Primerjava med različnimi lokacijskimi možnostmi ne pomeni »mešanja jabolk in pomaranč«. Izbira se nanaša na »plodove iste sadne vrste« – lokacijske možnosti. Tovarno Magna Steyr bi lahko gradili tudi na drugačnem zemljišču, na primer na slabšem kmetijskem zemljišču, v degradiranem gozdu, ne nazadnje tudi na že urbaniziranem zemljišču, pa na zemljiščih opuščene industrije.

Gotovo taka lokacija za investitorja ne bi bila enakovredna tisti, ki jo predlaga zdaj. Stroški ureditve zemljišča bi bili gotovo drugačni, morda tudi stroški prevoza surovin in izdelkov, stroški prihoda zaposlenih na delo, stroški ureditve infrastrukture in podobni stroški. Vsako lokacijsko možnost je mogoče opisati z njenim pomenom – z njeno ustreznostjo za učinkovito, racionalno, nasploh gospodarno delovanje tovarne, toda hkrati tudi z njenim pomenom za varovanje kakovosti prostora, kot so potencialne kakovosti zemljišč za druge možne namembnosti, za kmetijstvo, za rekreacijo, ne nazadnje tudi za ohranjanje biotske raznolikosti in kulturne krajine. Med lokacijskimi izbirami je vedno mogoče (in je tudi treba) poiskati takšno, ki v največji možni meri ustreza načrtovani gospodarski dejavnost in se hkrati tudi v največji možni meri sklada z zahtevami za varstvo virov in okolja.

Ustreznega zemljišča za neko novo dejavnost ni mogoče poiskati samo z instrumenti, s katerimi razpolaga kmetijska stroka. Skrb za varstvo kmetijskih zemljišč ne more biti samo stvar kmetijskega sektorja. Ob sedanji splošno uveljavljeni delitvi dela in kompetenc je iskanje ustreznega zemljišča za neko novo dejavnost v prostoru naloga prostorskega načrtovanja. Povezavo med prostorskim načrtovanjem in varstvenimi zahtevami, ne samo glede kmetijskih zemljišč, je v Sloveniji opredelila prostorska ureditvena zakonodaja iz let 1984 in 1985. T. Vuga o tem piše v zadnji številki IB revije (št. 2, leto 2016, str. 45–52). Zakon o urejanju prostora iz leta 1984 »… je bil zamišljen tudi kot 'krovni' zakon na področju varstva okolja, tako v načelih kot izvedbenih členih je podajal vse potrebne navezave za ukrepanje tudi na tem področju. Z navodili… pa smo instrumente… podrobneje obdelali. … na območjih predvidenih večjih sprememb rabe prostora je treba ugotoviti tudi primernost, ranljivost in ustreznost prostora za razvoj posameznih dejavnosti.«

Primernost prostora pomeni »preslikavo« investitorskih interesov v prostor ob neki investicijski pobudi, ranljivost pa napoved možnih negativnih posledic za kakovost prostora, če bi se investicijska pobuda uresničila. Ustreznost pa nazadnje pokaže, kje so lokacijske možnosti z najmanjšimi pričakovanimi posledicami v okolju ob največjih pričakovanih gospodarskih učinkih investicijske pobude. Pomen prikazov primernosti, ranljivosti in ustreznosti prostora je pravzaprav ta, da dobimo celovito sliko različnih interesov glede zemljišč na nekem območju, sliko o razvojnih potencialih in varstvenih nujnostih na nekem območju. Znotraj take slike prostora je mogoče poiskati lokacijske alternative z bolj ali manj uspešno usklajenimi različnimi interesi glede rabe zemljišč.

Tak pristop k varstvu zemljišč sicer ne zagotavlja »absolutnega« varstva kakovosti v prostoru. Omogoča pa optimizacijo odločitev, ki vključuje tudi varstvene premisleke. Kot kaže primer izbora lokacije za tovarno Magna Steyr, tudi sistem varstva kmetijskih zemljišč, kakršnega imamo danes v Sloveniji, ne more preprečiti pozidave boljših kmetijskih zemljišč. Ampak njegova ključna slabost je, da varstvo absolutizira. Postavlja ga v položaj, ko »vse dobi, ali pa vse izgubi«. In praksa kaže, da največkrat »vse izgubi«. Odgovor na vprašanje, zastavljeno v naslovu, je očitno ne. Kmetijskih zemljišč pač ne varujemo na ustrezen način. Žal smo v letih lastne države uspešno razgradili sistem celovitega načrtovanja prostora. Z razpustitvijo zavodov za urbanizem smo privatizirali tudi pripravo strokovnih osnov za odločanje o tako pomembnih skupnih zadevah, kot sta celovito urejanje prostora in skrb za varstvo zemljišč. S prenosom odgovornosti za urejanje prostora na prostorsko majhne in kadrovsko šibke občine so se možnosti za celovito urejanje prostora še zmanjšale. Tudi to je nauk primera Magna Steyr.