Intervju z Milanom Kučanom: Skeptičen sem do politikov, ki računajo zgolj na všečnost svoje medijske podobe

Že iz domačega okolja sem prevzel vero v to, da si vsaka generacija vsaj v enem delu kroji življenje tudi po svoji meri in da je del svoje ustvarjalne energije vredno posvetiti temu. Verjetno sem se iz zaveze temu izročilu skupaj s tovariši na univerzi začel ukvarjati z vprašanji o socialnem položaju študentov in njihovih študijskih zahtevah.

Imeti tovariše, skupaj z njimi presojati, v čem tiči jedro nekega družbenega problema, kako ga reševati, kako preverjati rešitve, iskati somišljenike in zaveznike za njihovo uresničitev, to je neki dovolj zahteven, a ustvarjalen proces. Očitno me je dovolj prevzel, da sem se pustil prepričati in sem vstopil v aktivno, profesionalno politiko, pa čeprav sem mislil, da to počnem samo začasno. Potem me je pot kar sama vodila naprej.

Gotovo je politiku v največje zadovoljstvo delo z ljudmi in za ljudi ter občutek, da ti zaupajo. Navdušujoče pa to postane, ko se v tem odnosu ustvarjajo široka, vključujoča zavezništva in sproščajo pozitivne ustvarjalne energije. Takšno energijo je Slovenija izrazito dokazovala vse od druge polovice osemdesetih let prek slovenske pomladi pa vse do vstopa v evropske in evroatlantske povezave.

V celoti gledano so me vodili predvsem zelo jasna opredelitev za mir, legalnost in legitimnost dejanj, spoštovanje načel in preudarnost pri reševanju dilem, ki so se sproti odpirale. Danes se zdi relativno miren prehod Slovenije iz enega sistema v drugega, iz nekdanje federalne države v samostojnost, skorajda samoumeven. Pa ni bil. Bilo je veliko nevarnosti, vpletenih je bilo veliko nasprotujočih si interesov. Gotovo sem najbolj ponosen prav na ta miren prehod. Politika miru namreč terja bistveno več poguma, znanja in ustvarjalnosti kot politika vojaških konfliktov, izigravanja in zaničevanja nasprotnikov. Slovenija je takrat premogla ta pogum, to znanje in to ustvarjalnost.

Moj način vodenja? Glede na omejene pristojnosti predsednika republike so mnogi menili, da bi moral igrati vlogo nekakšne angleške kraljice v slovenskih razmerah. Sam sem ocenil drugače. Preveč je bilo zahtevnih vprašanj in izzivov, da bi sprejel za Slovenijo tako drago, a neproduktivno vlogo. Sam sem hotel poznati probleme, vedeti, kje se zatika, razumeti dileme, se opredeljevati do njih, v javnih nastopih ponuditi svoja stališča v presojo ljudem in dobiti njihovo podporo. Razumel sem, da so me volili prav zato. Ne zato, da bi bil predsednik vsem všeč in bi jim ugajal, pač pa zato, ker naj bi imel kot predsednik boljši in širši vpogled v realnosti domačega in tujega sveta in ker želijo poznati njegove opredelitve do problemov, ki jih tarejo v dilemah sodobnega sveta, kjer se soočamo z velikim ogrožanjem varnosti in posegi v človekove pravice.

Eden od problemov današnje mediatizirane politike je v tem, da ne išče rešitev, ki bi ponujale dolgoročnejše rešitve na zapletena vprašanja sodobnosti. Računa pač predvsem na pogostost hipnih vtisov iz fototerminov, čivkov, instagramov. Preveč služi sama sebi in računa na všečnost svoje medijske podobe, kateri podreja svoje početje. Do takih politikov sem skeptičen. Za družbeni dialog, ki naj vodi do rešitev, so potrebne jasne politične platforme in odkrito zavzemanje za podporo opredelitvam, ne zgolj všečno moderiranje. Dileme današnjega časa niso majhne in mislim, da državljani upravičeno pričakujejo, da bodo politiki opravili svojo nalogo in ponudili rešitve. Navsezadnje zato politikom podelijo mandat.

V času mojih mandatov sem srečal veliko izjemnih ljudi na čelu držav. Od njih sem poskušal prevzeti modrost in izkušnje, ki so jih premogli. Z mirno vestjo in velikim zaupanjem bi kot državljan glasoval za Havla, Göncza, Weizsäckerja in Fischerja. Sami modri in odgovorni ljudje. Tudi predsednika Drnovšek in Türk sta funkcijo predsednika republike opravljala skladno z mojim razumevanjem te funkcije. Zanju sem tudi glasoval. Sedanji predsednik republike je sredi volilne kampanje za ponovno izvolitev. Ne bi bilo prav, da bi se v tej kampanji opredeljeval, še preden se je uradno začela.

Funkcijo predsednika republike je v Sloveniji vpeljala nova ustava, sprejeta leta 1992, torej po osamosvojitvi države. Razmeroma skromne določbe o predsedniku, še posebej o njegovih pristojnostih, so zahtevale, da se ta nova funkcija celoviteje izoblikuje skozi prakso delovanja celotnega političnega sistema države. Tako so se počasi oblikovala razmerja med predsednikom republike, parlamentom in vlado. Pri tem mi je veliko pomagala izkušnja z delom v predsedstvu republike, ki je državo vodilo od prvih parlamentarnih volitev spomladi 1990 pa do sprejetja ustave.

To je bil čas prehoda v parlamentarno večstrankarsko demokracijo, razdružitve nekdanje Jugoslavije in še posebej nastajanja samostojne slovenske države. Za uspeh tako velikih zgodovinskih projektov je bilo treba pripraviti ustrezne pravne podlage z dopolnitvami in spremembami do takrat veljavne ustave socialistične Slovenije. Bilo je treba pripraviti in izpeljati plebiscit, uveljaviti odločitev za samostojno državo junija 1991 in jo tudi ubraniti z orožjem pred agresijo JLA. Kasneje je bilo treba poskrbeti, da je na novo rojena država lahko zaživela, in zagotoviti njeno mednarodno priznanje. Vsa ta dejanja so zahtevala tesno, skoraj vsakodnevno usklajevanje med ključnimi organi države in ljudmi, ki so jih predstavljali.

To prakso, ki se je pokazala za zelo uspešno, sem poskušal uveljavljati tudi potem, ko sem bil dvakrat, leta 1992 in leta 1997, izvoljen za predsednika republike. To je bil že čas delovanja države na podlagi nove ustave, ki je na novo vzpostavila formalna razmerja med organi države. Ta se v praksi niso uveljavljala brez težav, brez nerazumevanja oziroma različnega razumevanja pristojnosti. Vendar je teža nalog, ki so bile pred Slovenijo – predvsem izpolnitev pogojev za vključitev države v EU in Nato – težave pomagala premoščati.

Če bi, kot sprašujete, lahko čas prevrtel nazaj in kaj spremenil, odgovarjam, da velikih sprememb ne bi želel. Po mojih izkušnjah bi bilo morda koristno dopolniti pristojnosti predsednika republike z zakonodajno pobudo in s pravico predlagati ustavnopravno presojo zakonov. Gre seveda tudi brez tega, a z več napora.

V svojem delovanju pa bi morda lahko nekoliko bolj premislil o svojem zaupanju nekaterim, s katerimi sem sodeloval pri upravljanju države. Morda sem bil nekoliko naiven. Prepričan sem bil, da se med ljudmi, ki so jim državljani zaupali vodenje države, že z izvolitvijo vzpostavi polno zaupanje, saj naj bi imeli iste cilje in enako odgovornost.

Je pa to zelo občutljivo vprašanje. Kajti nezaupanje pripelje hitro do sumničenja in ima lahko še veliko hujše posledice za skupno nalogo – vse do izmišljanja zarot in iskanja zarotnikov namesto naporov za iskanje najboljših rešitev v korist državljanov. Ta dilema je po svoje značilno povezana s političnim delom in vsakdo jo mora vselej in ob konkretnih vprašanjih reševati sam z vsemi posledicami.

Predvsem bi dejal, da je zdaj veliko manj odgovornosti. Čeprav je tudi res, da ljudje, posebno tisti, ki so preživeli prepišni in negotovi čas preizkušenj s prehodom v parlamentarno demokracijo, razpad Jugoslavije in ustanovitev slovenske države, njeno obrambo in prizadevanje za mednarodno priznanje, še vedno vidijo v meni takratnega predsednika in nemalokrat želijo slišati moje mnenje o sedanjem domačem in mednarodnem političnem dogajanju. Te želje nikomur ne odrekam, še vedno aktivno spremljam dogajanje, saj sem navsezadnje v politiki preživel vse aktivno obdobje življenja. Rad sem med ljudmi, tako kot takrat, ko smo skupaj z veliko stopnjo skupne volje in dejanj po mirni poti krmarili Slovenijo v samostojno, demokratično in uspešno državo z velikim ugledom in spoštovanjem v svetu. Svojih mnenj seveda nikomur ne vsiljujem. Čas, ki ga imam zdaj neprimerno več na razpolago, pa uporabljam za družino, knjige, hribe, gledališče, koncerte, prijatelje. Poskušam pač nadoknaditi tisto, za kar sem bil v času ukvarjanja s politiko po svoje prikrajšan. A ugotavljam, da je to vendarle zgolj želja. Pretečenega časa se pač ujeti ne da.