Soočanje s staranjem se pravzaprav najpogosteje začne ob naključnih srečanjih s prijatelji iz šolskih klopi, ki jih komaj prepoznamo. Zaradi gub, ovele kože, motnega pogleda ali mlahavega stiska roke. Težko jih prepoznamo, ker ni več niti sledu o tistih živih, šarmantnih, prelepih obrazih naše mladosti, v katerih očeh so goreli strast, navdušenje ali pogum. V teh obrazih naenkrat prepoznamo svoje obraze in se vprašamo, ali tudi mi dajemo tak vtis, ali smo tudi sami tako načeti in zbledeli v tujih očeh. Srce pravi drugače; sami sebi se še vedno zdimo mladi, polni poleta in lepi.

Javnost različno dojema staranje moških in žensk, posebej v politiki in posebej, ko na primer na volitvah tekmujejo za glasove za kak pomemben stolček. Javnost je tedaj pripravljena starejše moške obravnavati kot ljudi v najboljših letih, z bogatimi izkušnjami in zato jasnim stališčem. Pri ženskah pa se na dan vlačijo bolezni, ki jih mučijo, pa tudi gube, ki jih poskuša debela šminka zanikati in skriti. (Lepo in očitno smo to videli v spopadu Trump – Clinton).

Tudi ženske v politiki se pogosto ne morejo upreti skušnjavi, da bi skrivale leta, tako da se ukvarjajo z lepljenjem umetnih trepalnic, vprašljivimi postopki glajenja in ravnanja kože, podaljševanjem las in porcelanastimi zobmi. A vsako takšno maskiranje žensko ponižuje in krepi njeno neenakopravnost, proti kateri naj bi se bojevali.

Najtežje je gledati moške politike, ki si v boju proti starosti in staranju barvajo lase in tekajo pred kamere in fotoaparate. Češ močni so, silni, pogumni in polni poleta, o čemer priča to, da nimajo niti enega samcatega sivega lasu na glavi.

O staranju in posledicah tega procesa torej neradi govorimo. To tudi ni tema za medije, javne razprave ali okrogle in vse ostale mize, pa tudi za predvolilne kampanje ne. Zato ker je pogovor o staranju pravzaprav pogovor o začetku konca. Vsi pa imajo raje zgodbe o začetku začetka, čim manj o preteklosti, čim več o prihodnosti. Pri staranju se tudi pojem prihodnosti zmanjšuje, tanjša in izgublja smisel.

Kdaj se začnemo zavedati, da se je začelo staranje? Nekateri od nas se tega začnejo zavedati, ko sami sebi priznajo, da se na primer nikoli več verjetno ne bodo zaljubili. In da se v nas verjetno nihče več ne bo zaljubil. In da je za vedno minila možnost, da bi se pojavil ta nenavaden trepet in nenavadno drhtenje, ki ju prinaša zaljubljenost, strast in norost zaradi velike ljubezni. Nekateri od nas se staranja začnemo zavedati, ko nam sinovi in hčerke pridejo povedat, da se bodo oženili oziroma omožile. A še bolj se tega zavedamo, ko se nam rodijo vnuki in ko nas naši lastni otroci začenjajo klicati babica ali dedek, čeprav smo njihovi mame in očetje.

Ljudje so, ko pride čas staranja, različni, prav tako kot v času mladosti. Slabi mladi ljudje nikoli ne postanejo dobri stari ljudje in obratno. Skopi postanejo še bolj skopi, ljudomrzneži še večji ljudomrzneži, prevarantom pa se samo zmanjšajo sposobnosti. Dobrih in plemenitih ne spreminja ne staranje ne starost.

Vendar pa staranje postane pravzaprav čudovit proces, ko doumemo vse prednosti in vse slabosti življenja nasploh. Staranje nam omogoča končno in pravo svobodo: da smo, kakršni smo, da se ne pretvarjamo in da ne igramo. Da bobu rečemo bob. Da smo samosvoji, popolnoma odprti in brez strahu, da končno delamo, kar imamo radi, in da ne delamo tistega, česar nimamo radi. Omogoča nam, da se ne mučimo s kompromisi: zaradi kariere, zaradi napredovanja, zaradi prestiža.

Ko se začne staranje, dojamemo, da nam nobene šminke ne bodo pomagale, da bi postali mladi in lepši, in da nas bo, če si bomo dali zategniti kožo na obrazu, izdal zgrbančen vrat. Zato je to čas popolne osvoboditve vseh skušnjav in pasti. To bi moral biti čas osvobajanja od strahu, trepeta, laži in hinavščine. Ko se začne staranje, lahko vsem povemo, kaj nam leži na duši, kaj nas muči in česa se zares veselimo.

Ko se začne staranje, se mora končati strah. Ničesar več ne moremo izgubiti, ničesar več ne moremo zamuditi, vsak dan je dobitek, nagrada pa vsako srečanje z najdražjimi in najljubšimi. To bi moral biti čas, v katerem bomo končno zavrnili kavo s tistimi, s katerimi je nikoli nismo pili radi, a smo to počeli zaradi drugih. To bi moral biti čas, ko se ne pretvarjamo več, da občudujemo tiste, ki si zaslužijo naš prezir, občudovali pa smo jih, ker so bili to naši šefi, nadrejeni, ljudje, od katerih je bila odvisna naša eksistenca.

Čas staranja bi moral biti čas poštenosti, v katerem bomo vse, kar smo delali slabo, priznali sami sebi, in kar je najtežje, oprostili, še posebej sami sebi. Oprostili tudi drugim, kar ni preprosto. Ko si oprostimo in ko oprostimo vsem, ki so nas užalili, postanemo povsem svobodni ljudje. Tako da je čas staranja čas, ko slavimo svobodo.