Denimo na ministrstvu za kulturo. Sindikati glasbenikov, direktorji radijskih mrež in predstavniki različnih medijskih interesnih združenj trkajo na vrata poslanskih skupin in lobirajo proti osovraženim glasbenim kvotam, ki jih je do skrajnosti zaostrila zadnja sprememba medijskega zakona. Niti en sam interesent, predstavnik, glasbenik ali direktor pa se medtem – če gre verjeti podatkom KPK – ni oglasil na ministrstvu za kulturo, kjer snujejo besedilo novega medijskega zakona.
Tobačni velikani, denimo British American Tobacco, in majhne ribe, Tobačna Ljubljana, predstavniki obrtno-podjetniške zbornice, Hit Casinoja hodijo od pisarne finančne ministrice Mateje Vraničar Erman do pisarne obrambne ministrice Andreje Katič, sestali so se z Milanom Brglezom, niti enkrat samkrat pa se niso – če gre verjeti podatkom KPK – oglasili pri ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc. Torej tam, kjer so pripravljali tobačni zakon. Na vrata ministrice, ki je pred dvema letoma na kongresu stranke SMC tarnala o pritisku lobijev, niso potrkali niti predstavniki farmacevtskih gigantov niti zdravstvenih zavarovalnic (so se pa predstavniki Vzajemne zglasili pri Vraničar-Ermanovi in z njo govorili o zdravstveni reformi).
Tudi največjo opozicijsko poslansko skupino lobisti pustijo, sodeč po podatkih, pri miru. Šest poslancev SD je lani prijavilo kar 158 lobističnih stikov ali več kot 26 vsak poslanec, 35 poslancev SMC je prijavilo 306 lobističnih stikov, a niti eden od devetnajstih poslancev SDS ni prijavil primera lobiranja. Pa tudi glavnina občin ne.
Morda pa se v pisarni Toneta Peršaka, Kolar-Celarčeve, Jožeta Tanka ali župana Jankovića resnično ni oglasil nihče. Morda so jih vsi tisti predstavniki, predsedniki in direktorji raje povabili na kavo v Maximarket, na kosilo v JB ali na tenis v Vevče. Resni igralci se namreč najraje izognejo ministrskim pisarnam, srečanj ob kavi pa funkcionarji sodeč po raziskavah ne prijavljajo – ali priznavajo? – kot lobiranje. Kot tudi ne sestankov z nekdanjimi sodelavci. Tisti igralci, ki vedo, kako se stvari streže, znajo zaobiti zakonodajo; zgolj javni funkcionarji in uslužbenci so zavezani temu, da prijavljajo lobistične stike. Generalni sekretarji strank, ljudje z veliko vpliva in malo pozornosti, pa niso ne funkcionarji ne javni uslužbenci. Zakaj bi se torej lobiji izpostavljali pri, recimo, Milojki Kolar Celarc, če se lahko neopaženi sestanejo z Jožetom Artnakom? Delovanja posameznikov, neformalnih skupin ali interesnih organizacij – četudi z namenom vplivanja – na odločanje pri predpisih, ki zadevajo krepitev pravne države, demokracijo, varstvo človekovih pravic in temeljne svoboščine, pa zakon ne uvršča med lobiranje.
»Obstaja pomembna veščina, ki jo pozna vsak Slovenec, to je, kako zrihtati stvari,« je pred leti v radijski oddaji How to become a Slovenian na Radio Si ugotavljal v Sloveniji živeči Američan, sicer pa moderator Michael Manske. Zakaj se Slovenci jezijo, ko politiki in gospodarstveniki zrihtajo stvari, se je vprašal, »kot bi jih sovražili, ker so Slovenci«.
Slovenija ima v primerjavi z drugimi evropskimi državami najboljšo protikorupcijsko zakonodajo, kaže analiza Transparency International. Ta tudi nalaga prijavljanje lobiranja. Toda sam seznam je precej nezgovoren in zavajajoč dokument. Priča zgolj o tistem, kar ministri in državni sekretarji želijo razkriti. Povedno pa je predvsem tisto, kar poskušajo zamolčati.
