Nathalie (Isabelle Huppert) je profesorica filozofije v petdesetih letih, ki ji mož, potem ko ga v to prisili hčerka, lepega dne oznani, da jo zapušča zaradi druge ženske. Nathalie se trezno in dostojanstveno sooči s praznino, ki zazeva pod njenimi nogami in ki jo bo morala v času, ki se zdaj tako otipljivo razteza pred njo, napolniti sama. Ugotoviti mora, kako se ponovno osmisliti, kako na novo zaživeti, in dejstvo, da se ji ob tej bitki odpirajo še druge fronte (predvsem težave z dementno materjo), ji pri tem ni prav nič v pomoč. Zato pa ji je v veliko pomoč modrost, zgoščena na njenih knjižnih policah.

Postaviti strastnega intelektualca v središčno os filma je pogumno in redko videno dejanje. Film intelektualcev ne vidi preveč rad, še posebno če nosijo krilo in sandale s privzdignjenimi podplati. Nič kaj filmični niso, takole ponotranjeno zazrti v lastne misli in svet idej. Mia Hansen - Løve pa svojo Nathalie zastavi kot osebo, ki filozofijo uporablja kot učbenik življenja. Z njeno pomočjo na svet gleda še posebno tenkočutno, z inteligenco in občutljivostjo, ki jo tesno povezujeta z vsem, kar je – z načinom bivanja, naravo, s študenti (v času nemirov, ko tudi ti iščejo nove poti), s samo seboj. Abstraktne misli se v njej udejanjajo v nekaj konkretnega, otipljivega, zemeljskega, v nekaj, kar človeku pomaga smiselno (pre)živeti vsakdanjik. Njena zrela, z življenjem in izkušnjami prešita modrost se še posebno jasno izrazi v kontrastu z zaletavo, idealistično uporniškostjo njenih študentov in anarhistično držo njenega nekdanjega učenca, nadarjenega Fabiena (Roman Kolinka), ki smisel išče v umiku v podeželsko komuno. Za Nathalie je svet preveč kompleksen, da bi ga bilo mogoče zvesti na tako radikalne, poenostavljene poglede. Meri ga z lastnimi vatli, ne uklanja se nobeni ideologiji, a je zmožna z vsako stopiti v dialog.

Kot Verhoevenov film Ona tudi Prihodnost na svojih ramenih nosi odlična Isabelle Huppert, ki z umirjeno človečnostjo napolnjuje tako rekoč vsak kader. Vsak njen gib, drža, način, kako hodi in kako govori, nam o Nathalie povedo ravno toliko kot besede, ki jih izgovarja. Isabelle Huppert mojstrsko naslika odločno, karizmatično, a obenem tudi mehko, ranljivo, toplo, prav nič fatalno žensko, ki je stisnjena v kot in prisiljena v ponoven premislek svojega življenja.

V smislu tradicionalne dramaturgije v tem filmu ni nobenih velikih tem in obratov, le poglobljen, globoko občuten uvid v rezino življenja neke ženske, povsem vsakdanje in vendar zelo samosvoje, ki poteka tako, kot pač poteka vsakdanje življenje. Včasih se kje nakazuje kakšen dramatičen zasuk, celo možnost ljubezenskega razmerja, a se vsi namigi in otipljive napetosti nazadnje razpršijo v mnoštvo možnih prihodnosti. Na koncu gledalec ostane le z občutkom, da je Nathalie našla svoj notranji mir in da čas, ki prihaja, ni več zastrašujoče strnišče niča, temveč rodovitno polje vznemirljivih obetov. Subtilen, rahločuten, na videz majhen film, ki pa se gledalca dotakne na prav poseben način.