»Če malo pomislim, nisem počela nič drugega kot sledila ciljem, ki smo si jih zastavili, pri tem pa se nisem obremenjevala z morebitnimi ovirami ali razmišljanjem o tem, koliko naporov, živcev in vsega drugega bo to zahtevalo. Greš pač iz dneva v dan, od ene naloge do druge; šele ko se ozreš nazaj, vidiš, koliko se je nabralo,« pove Neja Kos, ki so ji za njen dolgoletni trud na področju sodobnega plesa v sredo na odprtju Gibanice podelili nagrado Ksenije Hribar za življenjsko delo.
To sicer ni prvo priznanje te vrste, ki ga je prejela. »Vendar pa gre v tem primeru za stanovsko nagrado, ki prihaja od mojih plesnih kolegic in kolegov, kar mi po svoje pomeni še več. Takšno priznanje še posebno cenim, ker sem delovala pretežno v – pogojno rečeno – ljubiteljski sferi, in v preteklosti sem na ta račun pogosto slišala zmrdovanja, češ da to le ni enako kot profesionalna umetnost. Na srečo smo take površne delitve vsaj do neke mere presegli, podobno kot nekdanji razkol med baletom in sodobnim plesom.«
S plesom vse od mladosti
Ples jo je zanimal že v gimnaziji. »Vendar nisem čisto dobro vedela, kje in na kakšen način bi se mu lahko posvetila,« se spominja. Potem je izvedela za izrazni ples, kot ga je v okviru Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani poučevala Živa Kraigher, sicer ena utemeljiteljic slovenskega sodobnega plesa. »Tja sem se vključila kot maturantka, torej razmeroma pozno, in zelo kmalu sem spoznala, da je to tisto, kar iščem. Pri njej se je delalo zelo resno, imele smo veliko vaj in predstav, postavila nam je dobro izhodišče za razmišljanje o plesu in nadaljnje ustvarjanje.«
Leta 1973 je skupaj z Daliborko Podboj, Jasno Knez in drugimi ustanovila Studio za svobodni ples, prvo samostojno sodobnoplesno skupino pri nas. »Hotele smo delati malce drugače – pri Živi Kraigher smo se ukvarjale z modernim oziroma sodobnim plesom, kot je izhajal iz tradicije nemškega plesnega ekspresionizma, kakršnega je pri nas že pred vojno vzpostavila Meta Vidmar, učenka in občudovalka Mary Wigman. Nas pa je zanimal, če lahko tako rečem, postmodernizem.«
Ustvarjanje pogojev za delo
»Delale smo resno in zavzeto, naredile vrsto predstav, toda na točki, ko bi morale narediti še en korak naprej v kakovosti, ni šlo več. Kajti več kot toliko časa ustvarjanju nismo mogle namenjati, saj se zgolj od plesa ni dalo živeti, zato smo obenem hodile tudi v službe,« pojasnjuje. »In vsaj zase moram priznati, da se nisem povsem izplesala ali uresničila vseh svojih koreografskih zamisli. Naše delo je ostalo nekje na ravni paraprofesionalnosti – to je sicer izraz, ki ga je skovala Marija Vogelnik in se mi zdi prav posrečen.«
Kot diplomirana psihologinja je najprej poučevala psihologijo in plesno vzgojo na srednji vzgojiteljski šoli: »To je bila takrat edina šola, ki je imela v okviru umetniške vzgoje tudi ples. Tako sem se postopoma vrgla v plesno pedagogiko.« Že kmalu je začela pisati tudi kritike, eseje, strokovne članke, študije in publikacije o plesu. Leta 1977 je postala samostojna strokovna svetovalka za ples pri takratni Zvezi kulturnih organizacij Slovenije, ki se je kasneje preoblikovala v Javni sklad RS za kulturne dejavnosti; tam je ostala vse do upokojitve leta 2006. »Moja vizija je bila, da iz širše ljubiteljske osnove prek različnih oblik neformalnega izobraževanja zgradimo piramido, katere vrh bi bila profesionalizacija tistih najboljših plesalcev in ustvarjalcev. V vseh teh letih smo kot skupnost ta cilj nekako tudi dosegli, čeprav so trenutne razmere na tem področju spet poglavje zase.«
Nekaterih idej, prizna, jim tudi ni uspelo uresničiti, na primer institucionalizacije sodobnega plesa. »Tudi ko je bil v 80. letih ustanovljen Plesni teater Ljubljana, ki naj bi postal profesionalna plesna ustanova, to ni bilo možno čisto na način, kot smo si ga želeli. Spet druge pobude in zamisli pa so zamrle prav zaradi pečata amaterstva, ki so ga nekateri pripisovali sodobnemu plesu.«
Napredek jo osrečuje
Kljub temu je v času svojega delovanja v JSKD med drugim razvila sistematično neformalno sodobnoplesno izobraževanje v obliki seminarjev, delavnic, tečajev, poletnih in zimskih šol, kar je bilo vse do ustanovitve umetniške gimnazije ob koncu 90. let sploh edini način, da se je lahko nekdo vsaj delno izobrazil v sodobnih plesnih tehnikah. Vzpostavila je tudi nabor plesnih revij in tekmovanj (na primer festival Dnevi plesa z nasledniki, danes sta v ospredju Živa in Opus 1 – plesna miniatura), kjer se redno predstavlja in vrednoti najboljše domače plesne dosežke.
Seveda tudi to ni šlo vedno brez težav. »Spomnim se, ko so si odločevalci zaželeli, naj bodo izbirna tekmovanja po vsej državi. Lepo izhodišče, a kaj, ko ni bilo povsod ustrezne infrastrukture in tehnične opreme. Plesni dogodek pa je bilo vendarle treba vselej izpeljati – bilo je, kot da bi moral kirurg za vsako operacijo oditi na bolšji trg in kupiti rabljen skalpel. To so bili stresi, da ne morem povedati,« se zasmeje. »A se je z leti tudi to počasi urejalo.«
Kar nekoliko jo žalosti, da imajo poklicni plesalci še danes podobne probleme kot pred več kot 40 leti – da od svojega dela preprosto ne morejo živeti. »Saj veste, da je s samozaposlenimi v kulturi vse slabše, vedno manj je denarja, vedno manj sredstev za projekte. Večjih produkcij skorajda ni, edina plesna skupina, ki še ponuja normalne delovne pogoje, je EnKnapGroup, kar je v veliki meri zasluga spretnosti Iztoka Kovača. Sicer pa mora biti plesalec tudi danes pogosto nekakšna deklica za vse – ni dovolj, da si vrhunski umetnik, biti moraš tudi sam svoj direktor, organizator, pa strokovnjak za formularje in piarovec. Vseeno pa z veseljem ugotavljam, da imamo vrsto odličnih sodobnih plesalk in plesalcev, koreografinj in koreografov. Napredek naše sodobne plesne scene, ki je vitalna, zanimiva, vedno mlada in še vedno strastno zaljubljena v ples, me osrečuje.«
