Pravzaprav ni natančno znano, kdaj so zgradili prvo parkirno hišo na svetu. Verjetno je bila to garaža, ki so jo leta 1901 zgradili v Londonu. V sedmih nadstropjih je bilo prostora za sto avtomobilov, ki so jih po poslopju premikali z dvigalom.
Parkirne hiše so bile najprej urejene tako, da so avtomobile parkirali postreščki, ki so na željo lastnikov avtomobile tudi očistili, oprali ali popravili. Šele v tridesetih letih 20. stoletja so začeli graditi podzemne parkirne hiše. Spet so se tega prvi domislili v Londonu, ko so parkirišča začeli graditi pod hoteli.
V petdesetih letih, ko je naraščalo število avtomobilov, je bila prava eksplozija gradnje parkirnih hiš. A Ljubljana je morala na svojo prvo parkirno hišo oziroma podzemno garažo počakati do šestdesetih let, ko je v imenu socialističnega napredka izginil vrt uršulinskega samostana oziroma Auerspergov vrt in se je začela graditi ploščad Trga revolucije, zdaj Trga republike.
Garaža na kredit
Zanimivo je, da se je že z gradnjo prve ljubljanske parkirne hiše zataknilo, tako kot se je pozneje zatikalo pri drugih parkirnih hišah in se še zatika tudi pri načrtovani parkirni hiši pod tržnico, da o utopičnem načrtu za parkiranje pod Grajskim gričem sploh ne govorimo. Zgodba o parkirni hiši na Šubičevi ulici je taka: graditi naj bi jo začeli tedaj, ko so leta 1960 začeli urejati Trg revolucije, kar je financiral zvezni proračun, saj se je tudi funkcionarjem v Beogradu zdelo, da Ljubljana potrebuje novo betonsko srce mesta, vključno s parkirišči v njegovem drobovju. Ko so razkopali nekdanji samostanski vrt so najprej dve leti prostor raziskovali arheologi, kajti to je bil tudi severni del Emone. Prav tam, kjer je zdaj stolpnica Ljubljanske banke, so našli hišo rimskega finančnega uradnika.
Toda še preden so se zares začela gradbena dela, so se leta 1962 v Beogradu odločili, da ne bodo več financirali projekta. Ker je bil prostor že zelo razkopan, ni šlo drugače, kot da je Avtoservis državnih organov, ki je vodil gradnjo parkirne hiše, najel kredit pri Komunalni banki Ljubljana. Porok je bila republiška vlada. Kredit je znašal 295 milijonov dinarjev. Za primerjavo: v republiki Sloveniji je bila leta 1963 povprečna plača 35.665 dinarjev. S kreditom so gradnjo nadaljevali in leta 1963 odprli prvo garažno hišo ne le v Ljubljani, temveč v Sloveniji. Avtoservis državnih organov se je preimenoval v Avtoservis in nekaj desetletij upravljal parkirno hišo.
Sprva v garaži ni bilo veliko avtomobilov in je bila res bolj prestižnega pomena. Ko pa so leta 1971 odprli Maximarket, ponos socialističnega nakupovanja, je postalo skoraj statusni simbol, da so se premožnejši meščani pripeljali z avtom, parkirali pod zemljo in se odpravili po sloviti Maxijev beli kruh.
Na Miklošičevi prva poslovno-parkirna hiša
V naslednjih desetih letih so v Ljubljani zgradili še dve garažni hiši. Najprej je na Ambroževem trgu leta 1969 zrasla okrogla garažna hiša TGH-48 arhitekta Savina Severja, ki je danes sicer malce pozabljena in skrita med novo Roško cesto in propadajočo Cukrarno, a je tedaj navduševala s svojo modernostjo. Garažna hiša TGH-48 ni edina garaža, ki jo je načrtoval Savin Sever, saj je zaslužen tudi za garaže Tripleks v Savskem naselju, ki so jih zgradili že leta 1966.
Tretja parkirna hiša pa je leta 1973 zrasla na Miklošičevi cesti. Parkirno hišo Kompas je načrtoval arhitekt Jože Koželj, ki je sodeloval tudi pri gradnji parkirne hiše pod Trgom revolucije. Za parkirno hišo Kompas, ki je tudi zavidanja vreden dosežek sodobne arhitekture, je značilno še nekaj, v čemer je bila prva – drugače od drugih parkirnih hiš je bila to poslovno-parkirna hiša, saj so v poslopju tudi prostori, namenjeni trgovinam, pisarnam, celo hotelu. To pa je natančno tak koncept parkirnih hiš, kot so v zadnjih letih nastajale v Ljubljani v javno-zasebnih partnerstvih.
