Proti povprečnemu prvaku Bosne in Hercegovine, ki je na 17 tekmah poleg 15 porazov dosegel samo po eno domačo zmago (Tatran) in remi (Metalurg), je Gorenje včeraj potrdilo svojo premoč že pred koncem prvega polčasa. Kapetan Niko Medved je že v uvodnih 14 minutah dosegel kar sedem zadetkov (na celotni tekmi strel 11-12), v 25. minuti pa so gostje vodili za devet (18:9). Ko je že kazalo, da se bodo slovenski podprvaki sprehodili skozi Ljubuški, so v nadaljevanju popustili in Izviđač se je štirikrat približal samo na dva zadetka minusa (prvič pri 24:26 v 46. minuti, zadnjič pri 26:28 pet minut kasneje). Toda v končnici tekme je v ospredje znova stopil ostrostrelec Gregor Potočnik, ki je s tremi zaporednimi zadetki (skupaj na tekmi kar 12 s strelom 12-16) dokončno uničil sanje najslabše ekipe v Sehi o morebitnem presenečenju v mestni športni dvorani, v kateri se je po uradnem zapisniku zbralo 2160 gledalcev, v resnici pa (skupaj s člani Gorenjeve navijaške skupine Šaleški graščaki) skoraj polovico manj.
Velenjčani so včeraj dosegli šele šesto zmago na 18. tekmi v Sehi, ki so jo v premierni sezoni končali na šestem mestu med desetimi klubi. Po tekmi je Gorenjev trener Borut Plaskan dejal: »Zasluženo smo zmagali. To nam je uspelo predvsem po zaslugi zelo dobrega prvega polčasa, v katerem smo se v igri na obeh straneh igrišča držali vseh dogovorov. V nadaljevanju smo napravili nekaj napak, igrali slabše v obrambi, obenem pa so bolje zaigrali tudi domači. Zato se je Izviđač hitro približal, a v nasprotju z nekaterimi prejšnjimi tekmami nam je razliko uspelo zadržati in tekmo mirno pripeljati do konca.«
Toda druga zaporedna zmaga v zadnjih dveh krogih (Tatran, Izviđač) je le lepotni popravek sicer slabe sezone v Sehi, ne pa razlog za slavje in odpiranje šampanjca. Po dveh evropskih neuspehih (na kvalifikacijskem turnirju za uvrstitev v ligo prvakov na Slovaškem in neuvrstitvi v skupinski del pokala EHF proti Rheinu Neckarju) so v Šaleški dolini računali vsaj na odmevnejši dosežek v Sehi. A le tretjina zmag ob negativni razliki v zadetkih (501:520) zgolj delno zakrije nekonkurenčnost ekipe trenerja Boruta Plaskana, ki je za petouvrščenim beloruskim klubom Meškov Brest – ta ima še tekmo manj – zaostala kar za 14 točk. Na devetih tekmah v Rdeči dvorani so Velenjčani petkrat zmagali, pri čemer so štirikrat slavili proti ekipam iz spodnjega doma (Nexe, Izviđač, Metalurg, Tatran), edini resnejši skalp pa je bil Zagrebov. A Hrvati so gostovali kmalu zatem, ko so v petih dneh odigrali dve težki tekmi v ligi prvakov (Kielce, Rhein Neckar).
Na regionalnih gostovanjih je Gorenje po osmih zaporednih porazih premierno zmago v sezoni za pozabo doseglo šele včeraj v Ljubuškem. Prav tako bode v oči tudi naslednji podatek: Velenjčani so v natanko šestih mesecih (od 7. septembra lani do 7. marca 2017) odigrali skupaj le 20 tekem: 18 v Sehi in dve v tretjem krogu pokala EHF proti Rheinu Neckarju. To pomeni, da so v povprečju igrali le vsakih devet dni, kar je za tako kakovostno in dokaj drago igralsko zasedbo velik minus v tekmovalnem ritmu. Le za primerjavo: v istem obdobju so rokometaši Celja Pivovarne Laško poleg 18 dvobojev v Sehi odigrali še 13 zelo težkih tekem v evropski ligi prvakov, za nameček so imeli na januarskem SP v Franciji kar šest reprezentantov Slovenije, Gorenje pa nobenega. Potem ko so Velenjčani zavozili že na treh frontah, jim zdaj ostajata le še domači tekmovanji – prvenstvo in pokal. V obeh jim bodo glavni tekmec trenutno precej močnejši Celjani, pri čemer bi Plaskanovi četi pokalni naslov pomenil vsaj delno tolažbo za zavoženo sezono, naslov prvaka pa obliž na vse rane v tej sezoni.