Predstavljajte si, recimo, da do določenega roka potrebujete določen dokument. Vlogo oddate tri tedne pred tem, uradniki pa vam dva dni pred iztekom roka odgovorijo, da niste izpolnili neke (manjše) davčne obveznosti, zato morajo vašo prošnjo zavrniti. Dolg Fursu nato še pravočasno poravnate in potrdilo pošljete na upravno enoto. Rok preteče in nič se ne zgodi. Eh, sami ste krivi, ker ste poslali le potrdilo, morali bi tudi novo vlogo, saj je bila prejšnja pač zavrnjena. Toda v odpravku zadeve vas o tem niso podučili. Kajpak, ignorantia iuris nocet, nepoznavanje prava škoduje, so vedeli že stari Rimljani.

Pogosto ima ta palica nepoznavanja dva konca. »Na škodi« ni le podjetnik, temveč »širša družbena skupnost«. Zaradi birokratske zadrtosti gredo lahko po zlu delovna mesta ter z njimi povečani davčni prilivi in večja potrošnja (višji pa so socialni transferji), trpeti utegne okolje itd. Dokler gre za butično pivovarno ali izdelovalca kuhinjske posode iz lesa, ta škoda politike praviloma ne zanima. Četudi primer nemara pride v javnost, se nihče ne zgane. Vendar je dvajsetkrat po deset in desetkrat po dvajset delovnih mest prav tako štiristo, kolikor naj bi bilo delovnih mest v, na primer, Magnini lakirnici pri Mariboru.

A je bila za omenjeni obrat politika pripravljena dati kmetijska zemljišča in pritisniti na birokracijo, da je bliskovito spisala predlog ustreznega nacionalizacijskega zakona. In vseskozi izraža voljo poskrbeti, da bosta tudi občina in birokracija na nižji ravni karseda naglo izpeljali potrebne postopke za začetek gradnje. Štiristo delovnih mest na mah očitno ni enako dvajset krat deset plus deset krat dvajset. No, vsaj politično-trženjska vrednost štiristotih na mah je videti neprimerno višja, čeprav se je že zgodilo, da so se politiki slovesno nastavljali pred objektive celo pred bankomati in pontonskimi mostovi.

Odzivnost birokracije o kakovosti njenih odločitev potemtakem ne pove ničesar. Lahko je, kot pove uvodni primer, počasna in navzlic temu sprejme slabo odločitev in lahko je hitra, pa prav tako ne ravna optimalno. Še več, utegne se primeriti, da se odzove okorno, in prav s tem najbolj koristi »širšemu družbenemu interesu«.

Do konca leta, je sredi lanskega oktobra v državnem zboru izjavil predsednik vlade Miro Cerar, bo »predvidoma ministrstvo za infrastrukturo pripravilo predlog sprememb zakona o prevozih v cestnem prometu«. Omenjeni zakon z načeloma odbijajočim naslovom oziroma tematiko je doživel že veliko sprememb, toliko, da so jih uradna prečiščena besedila (UPB) včasih komaj dohajala; zadnje spremembe iz leta 2015 so v sedmi inačici UPB. Toda tokrat je marsikoga razburila že sama napoved novele. Šlo je namreč za lex Uber, ključno zakonsko spremembo, ki naj bi ameriškemu podjetju, ki se razglaša za tehnološko, v bistvu pa ponuja taksi storitve, omogočila vstop na slovenski trg. Pod – kakor že v primeru Magne – njegovimi pogoji.

Premierjeva napoved zakonske novele je sledila razsvetlitvi ministra za javno upravo (in usklajevalca vladne digitalne agende) Borisa Koprivnikarja med poletnim obiskom Silicijeve doline, ko je v Uberju uzrl »skupno vizijo Slovenije kot zelene referenčne države v digitalni Evropi«, ki »pozitivno vpliva tudi na zaposlitvene možnosti in splošen gospodarski razvoj ter boljšo kakovost življenja«, pa »odgovornega in zavzetega partnerja«, primernega za »razvojno sodelovanje« s Slovenijo, ker »bogati obstoječe ekosisteme urbane mobilnosti z novo možnostjo prevoza, ki je varna, zanesljiva in cenovno dostopna«. To je bila, kot se je izkazalo kasneje, čustveno-realna (postfaktična, če hočete) vizija, kakršni je pač lahko sledila izključno takšna krovna Vizija 2050, kakršno je srečna, referenčna in zelena dežela nedavno tudi dobila.

Toda lex Uber zamuja. Ministrstvo za infrastrukturo predloga zakonskih sprememb do konca lanskega leta ni pripravilo, zato tudi memoranduma med Uberjem in vlado, ki naj bi potrdil pismo o nameri, podpisano med Koprivnikarjevim obiskom, še ni. In čeprav so predstavniki Uberja v začetku letošnjega januarja lobirali na ministrstvu za gospodarski razvoj, pri kakšnem pol ducatu poslancev in na ljubljanski mestni občini, se premika skrajno počasi. Šele nekje pred parlamentarnimi počitnicami, so nedavno sporočili z ministrstva za infrastrukturo, naj bi predlog novele prišel v vlado, zamuda glede na večkrat z različnih mest napovedani predvideni rok pa naj bi nastala, ker da ne gre le za spremembe, povezane z Uberjem.

Glede na začetno vzhičenost in zagon ministra in predsednika vlade je počasnost pri pripravi lex Uber pravzaprav nenavadna. S takšnim tempom novele zakona ne bo vse tja do konca leta, Uberja pa ne bo v Sloveniji najmanj do konca mandata Cerarjeve vlade. Upoštevaje dejstvo, da zakon o prevozih v cestnem prometu kljub vsemu vendarle ni zakon od dohodnini, zdravstvenem zavarovanju ali pokojninskem sistemu, pa to verjetno ni posledica nesposobnosti birokracije, da bi novelo pripravila. Prej gre za poskus politike, da bi se kar neopazneje umaknila iz lastne šlamastike, počasnost birokracije pa je v tem primeru v prid »širši družbeni skupnosti«. Uber bo Slovenijo zlahka prebolel, vsekakor lažje kot nekatere najnovejše škandale, ki si jih je pridelal, slovenski potrošniki pa bi lahko podobno cenovno ugodno taksi storitev dobili tudi brez njega. Je pa res – za to bi bila potrebna, o, nesreča, tudi hitrejša in prijaznejša birokracija.