Ko policist vklopi modro luč in se požene v lov

Prekmurski policisti so v nedeljo zvečer skušali ustaviti voznika clia. Ni se odzival na njihove znake in policisti so se pognali za njim. Pregon se je končal s trkom, bežeči se je zaletel v policijski avto. 47-letnik je bil močno pijan, napihal je 1,27 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Policisti so, čeprav so tvegali, preprečili mnogo hujše posledice vožnje tako pijanega človeka.

Pred kratkim je bil ptujski policist nepravnomočno obsojen na pogojno kazen petih mesecev zapora, ker je v policijskem pregonu na bučnem polju v Bukovcih pred petimi leti povozil preganjanega motorista in mu povzročil hujše poškodbe. Policistov odvetnik je napovedal pritožbo in dejal, da je takšna razsodba napačno sporočilo sodišča, ki po eni strani občanom sporoča, naj bežijo, ko jih policija ustavlja z modrimi lučmi, po drugi strani pa je sodba sporočilo policistom, naj takrat, ko zaznajo prekršek ali kaznivo dejanje, opustijo pregon, da se ne bi potem sami znašli v kazenskem postopku.

Policisti imajo sicer zelo jasne usmeritve in navodila, kdaj se odločiti za tako imenovano pasivno ali pa aktivno zasledovanje. Če je zasledovanje nujno, policist niti nima pravice, da bi ga opustil, je v pogovoru, ki ga objavljamo, povedal Vladimir Ilič iz sektorja za policijska pooblastila Generalne policijske uprave.

Kljub jasnim navodilom pa se mora, tako pravi tudi naš sogovornik, na koncu o pregonu odločiti vsak policist sam. In tudi presoditi, kdaj bi z zasledovanjem hudega prekrškarja lahko (preveč) ogrozil sebe in druge. V javnosti je tako pred leti odmeval posnetek motorista, ki je bežal pred policisti na zelo prometni cesti med Kranjem in Škofjo Loko. Večkrat je prehiteval »v škarjice«, prav tako tudi policist za njim. Po zelo prometni in nevarni cesti sta ob omejitvi 50 kilometrov na uro drvela krepko prek sto kilometrov, tudi do 160 je šlo. Na cesti je bilo več kolesarjev, številni traktorji. Marsikdaj je šlo »za las«. Vozila sta se mimo šol in vrtcev. Po treh minutah je policist pregon opustil. Kmalu so se vnele vroče debate o tem, ali ne bi moral policist z nevarnim pregonom odnehati že prej. Mimogrede, s policije so nam sporočili, da so policisti po objavi tega posnetka voznika motorja izsledili in ga kaznovali.

Posebne evidence o številu zasledovanj pobeglih voznikov in prometnih nesrečah, v katerih so bila udeležena službena vozila policistov, na slovenski policiji ne vodijo, češ da za to nimajo zakonskih pooblastil. Imajo zgolj evidenco uporabe sredstev za prisilno ustavljanje, kot so bodičasti trakovi (stinger, terminator) ali pa kar službeno vozilo. Tega sploh ni veliko. Lani so policisti samo osemkrat uporabili stinger, predlanskim pa devetkrat, terminator enkrat, štirikrat pa službeno vozilo.

Vladimir Ilić iz sektorja za policijska pooblastila in preventivo svetuje, da naj upoštevamo odredbe policistov in tako ne ogrožamo sebe in drugih. Potem pa, če smo nezadovoljni, posežemo po vseh rednih in izrednih pravnih sredstvih.

Najpogostejši so primeri, ko bi se radi izognili postopku v cestnem prometu. Ko so pod vplivom alkohola ali drugih prepovedanih substanc, pa se hočejo izogniti globi ali izgubi vozniškega dovoljenja. Pa če vozijo neregistriran avto ali so brez veljavnega dovoljenja. So pa tudi primeri, ko bežijo osumljenci kaznivih dejanj – na primer bežijo z ukradenimi vozili, prevažajo predmete, ki izhajajo iz kaznivih dejanj ali so dokaz v kazenskem postopku. Pred kratkim so v desetih dneh istega osumljenca prisilno ustavljali kar dvakrat, obakrat je bežal z ukradenim avtom.

Za prisilno ustavljanje uporabljamo javnosti že znane bodičaste trakove, stingerje, ki vozilo ustavijo v 40 sekundah do ene minute, odvisno od hitrosti avta, kakovosti in števila prebodenih pnevmatik. Za preprečevanje nadaljnje vožnje uporabljamo terminatorje z nekoliko širšimi konicami, ki učinkujejo v osmih do desetih sekundah. Imamo še piranhe, ki so dolge le približno toliko, kot so široke pnevmatike. Uporabljajo jih kriminalisti za onemogočenje pobega. Uporabljamo tudi vozila, razsuti tovor, zapornice, na primer na cestninski postaji.

Imamo konkretne usmeritve, razlikujemo pa med navadnim in aktivnim zasledovanjem. Pri slednjem smejo priti zasledovanemu bliže, ga tudi prehiteti in prisilno ustaviti – gre za postopek s povečano stopnjo tveganja. Gre za primere, ko bežeči neposredno ogroža svojo varnost ali varnost drugih v prometu; ko gre za izrazito prekoračitev hitrosti v naselju, objestno vožnjo in je potrebno takojšnje ukrepanje. Ali če vozi cikcak, nenadno zavira ali pospešuje, kar kaže, da je pod vplivom alkohola. Pa tudi, ko ga je treba prijeti zaradi privedbe ali pridržanja, če utemeljeno menimo, so v avtu osebe, ki so storile kaznivo dejanje. Če neposredne ogroženosti ni, gre za običajno zasledovanje. Policisti pridobijo podatke o bivališču voznika in ukrepajo naknadno.

Tako je. V teh primerih policist niti nima pravice, da bi ga opustil. Je pa res, da gre za njegov taktični preudarek. Ko na kraju vidi, kaj se dogaja, se sproti odloča, kaj bo storil oziroma do kam lahko gre: kdaj se bežečemu lahko približa in ga prehiti in kdaj ne, ker je na primer v bližini strnjenega naselja, šole, vrtca. Takrat bo vozil z večjo varnostno razdaljo in malce umiril situacijo.

Ne. Imamo nekaj primerov na letno, ko pri zasledovanju nastanejo nezaželene posledice. Generalni direktor policije se lahko odloči tudi za imenovanje komisije, ki preveri zakonitost in strokovnost ravnanja. Policisti pa so tu v nekakšni pasti – karkoli bodo naredili, lahko kdo graja. Lahko se ne odločijo za zasledovanje, a če se potem izkaže, da bi se morali (ko na primer tak voznik povzroči hudo nesrečo), tudi ni prav. Morajo torej presoditi, ali gre res za tako nevarnega voznika, da je treba tvegati in ga čim prej umakniti s ceste. Nikoli pa tveganja ne moremo popolnoma odpraviti.

Evidence o številu zasledovanj ne vodimo. V primerjavi z vsem delom, ki ga opravijo policisti, tega ni toliko, ne gre za dnevne dogodke. Zagotovo pa se tedensko srečajo s kakšnim takšnim primerom. Tudi statistike o poškodbah vozil ne zbiramo. Poškodbe policistov pa so zelo redke. Krivi so agresivni vozniki, katerih namen je poškodovati policista, da bi se otresli zasledovanja in se izognili prijetju. Na primer, ko voznik opazi bližanje policistovega vozila, pa nenadoma zavre, zgodilo se je celo, da je zapeljal vzvratno in namenoma trčil v policijski avto.

Do zdaj ni bilo takšnih za policijo negativnih sodb. Konkretno sodbe ne morem komentirati, sodišče pa nam očitno sporoča, da takšne policijske postopke obravnava strožje in da se jih moramo lotiti še bolj skrbno in previdno. Še posebej, ko gre za zasledovanje po bolj nevarnih površinah. Tu je namreč šlo za specifičen primer zasledovanja po njivi, torej površini, ki ni namenjena prometu.