Tudi Kitajci bi izdelovali harmonike

Od zatiranega inštrumenta do najbolj zaželenega glasbila

Zdi se, da je Slovenija bolj kot s knežjim kamnom, Prešernom, Cankarjem in desetdnevno vojno pravo zgodovino začela pisati leta 1821, ko je Cyrill Demian na Dunaju predstavil in prijavil patent predhodnice diatonične harmonike z nazivom Accordion. Slovenski narod je nov izum vzel za svojega in ga razvil v najbolj igran in prodajan glasbeni artikel. Kot pravi Aleks Rutar, ki je svojo delavnico, kjer se izdelujejo znamenite »rutarce«, pred leti zaradi težav s registracijo patentov in davkarijo iz Vipavske doline preselil v Avstrijo, so prve harmonike v Sloveniji začeli izdelovati že v začetku 20. stoletja. Takrat so jih izdelovali posamezniki, ki so ustvarjali tudi druga glasbila, vendar harmonika v tistih časih med Slovenci še ni bila tako zelo priljubljen inštrument. Kasneje, v Jugoslaviji, je bila diatonična harmonika celo zatirana, ker je veljala za nemški inštrument.

»Bolj je bila upoštevana klavirska ali kromatična, vendar je po osamosvojitvi, predvsem pa v zadnjih dvajsetih letih po zaslugi Atomik Harmonik in Modrijanov, diatonična harmonika spet postala najbolj zaželeno glasbilo v Sloveniji,« pravi Rutar, ki je družinsko znamko nasledil od očeta. Ta stari Rutar je prvo frajtonarico izdelal leta 1984. Prej so harmonike v glavnem izdelovali v tovarni glasbil Melodiji Mengeš, ki je slovela tudi po tem, da so se tam izobraževali tudi za poklic glasbilarja, nekakšno mešanico obvladovanja mizarskih veščin in glasbene šole. Okrog 1700 na leto so jih sestavili mojstri iz Mengša, ob tem, da so izdelovali tudi klavirske harmonike pa tudi harmonike za znamenito nemško blagovno znamko harmonik Hohner, s katero je igral Slavko Avsenik.

Slovenski ponos »Made in Austria«

Kljub temu da se je mladi Rutar z družino preselil v Avstrijo, so njegove harmonike še vedno slovenske. In ene najbolj zaželenih. »'Made in Austria' ne poudarjamo. Smo še vedno Slovenci in kljub temu da živimo in delamo v Avstriji, največ harmonik prodamo v Sloveniji,« pravi Rutar. Cene se gibljejo od 3500 evrov navzgor, za Slovenci jih največ pokupijo Avstrijci, Nemci, Južni Tirolci in seveda sinovi slovenskega naroda v ZDA, Avstraliji in Argentini, uspešni pa so zaradi tega, kot pravi Rutar, ker tako kvalitetnih harmonik na trgu ni veliko, vsaka pa je tudi unikat ter okrašena in pobarvana po želji. »Na trgu frajtonaric je dandanes več sestavljalcev kot izdelovalcev harmonik pa tudi ponaredkov z različnimi logotipi. Največ delov se kupuje na Češkem in Italiji, so pa v igri tudi že Kitajci. Glede na to, da se harmonik proda veliko in da sestavljalci vgrajujejo najcenejše dele, ti inštrumenti niso kvalitetni in nimajo dolge življenjske dobe, pa tudi zvenijo ne najbolje,« zatrjuje Rutar. Njegove harmonike imajo 15-letno garancijo na glasilke, na mesec pa v domači delavnici izdelajo približno tri harmonike.

»Na Češkem ali v Italiji jih lahko v kakšni tovarni dobiš tudi tisoč, če jih naročiš. Mi pa smo omejeni, ker določene dele proizvajajo samo za nas in jih lahko vgradimo šele takrat, ko jih dobimo,« pravi Rutar, ki vsako harmoniko tudi sam uglasi. Ko je bil še mladinec, sta skupaj s prijateljem v duetu postala evropska prvaka v igranju harmonike, v ansamblih pa nikdar ni igral, ker ni imel časa. V delavnici je, kot pravi, že od svojega četrtega leta. Les, ki ga uporabljajo za izdelavo frajtonarice, mora biti resonančen, največ je pokljuške smreke, ki se suši pod posebnimi pogoji, nobena deska ne sme biti mlajša od desetih let, posekana pa mora biti okoli novega leta ob polni luni. Rutarjevi kupujejo le glasilke in gumbe, vse drugo naredijo sami. No, pa tudi lakirajo v za to primerni lakirnici, ker je doma nimajo.

Štajerka munda

Eden izmed paradnih izdelovalcev najbolj popularnega slovenskega glasbila frajtonarice je tudi Zlatko Munda iz Polenšaka pri Dornavi. Njegove harmonike visijo na ramenih ogromnega števila narodno-zabavnih in ljudskih godcev iz Slovenije in Avstrije. Bil je zadnji, ki je v Mengšu dobil certifikat glasbilarja, nato pa se je posvetil orglarstvu. 23 let je izdeloval in se pilil v znanju izdelovanja orgel v škofijsko-orglarski delavnici v Hočah pri Mariboru, nato pa odprl svoje podjetje in zdaj izdeluje harmonike, kitare in kontrabase za narodno-zabavne ansamble. In to uspešno. Njegove harmonike so poleg »zupana« in »rutarja« najbolj iskan glasbeni artikel med narodnjaki.

»Diatonična harmonika je načeloma malo omejena, ima samo tri dure, zato smo jih posodobili s poltoni, da lahko fantje, ki zdaj igrajo frajtonarice, bolj zapolnijo melodijo. Je pa res, da so nekateri materiali v samih harmonikah malce slabši, kot so bili včasih. Predvsem glasilke, ki prihajajo iz različnih držav, zato ni takšnega pregleda kot včasih,« pravi Munda. Sam s tem nima težav, ker vgrajuje le najboljše dele. Harmonika se je zaradi novega stila igranja, ki so ga začeli Modrijani, rahlo spremenila. Pred njimi se je igrala glasba, ki je temeljila na stilu Lojzeta Slaka, dandanes pa mladci igrajo hitreje, z bolj izpiljeno prstno tehniko igranja, zato so nekoliko spremenili samo tehnično izvedbo izdelovanja. Cene Mundovih harmonik so od 3000 do 4000 evrov, čez mejo, v Avstriji pa so dražje. Tudi do 8000 evrov. »Avstrijci uporabljajo malce drugačne harmonike. V Sloveniji se uporabljajo približno štirje modeli, v Avstriji pa uporabljajo vsaj 25 različnih modelov, predvsem za ljudsko pa tudi za zabavno glasbo. Prilagajamo se glasbenikom, ki ustvarjajo nove trende in hočejo imeti prilagojene inštrumente,« pravi Munda, ki v Avstriji poleg izvrstnega obrtnika slovi tudi po svoji skupini Munda Untersteirer ali Munda Štajerci po domače.

Kitajci so ga prosili, da jih nauči izdelovati harmonike

»Po elektronski pošti so mi pisali Kitajci, da bi prišel in jih naučil izdelovati harmonike. No, pa tudi igrati. Ne vem, kako so me našli, ampak res ne bi odšel tja,« pravi Danilo Poljanšek, član priljubljenega Ansambla bratov Poljanšek, ki harmonike izdeluje zadnjih 20 let. No, tudi meh še redno raztegne tako z ansamblom kot tudi v solo ali duo izvedbi. V svoji hišni butični delavnici v Srednji vasi blizu term Snovik na leto izdela okrog osem unikatnih glasbil. Razen lakiranja in glasilk vse naredi sam. »Glavna stvar so glasovnice in uglasitev. In kako kakovostne glasilke se vgradijo. Stanejo od 400 do 1200 evrov, največkrat se uporabljajo italijanske iz Castelfidarda. To je kraj, velik kot Domžale, blizu Ancone, kjer se praktično vsi ukvarjajo z izdelovanjem harmonik in posameznih delov. Veliko podjetij izdeluje samo glasilke. Sam najcenejših ne vgrajujem,« pravi Danilo Poljanšek. Kot oba druga sogovornika pravi, da je v Sloveniji več sestavljalcev kot pa izdelovalcev harmonik, vendar poudari, da tudi če dobiš dele, tega ne zmore narediti vsak. »Vseskozi se učiš, poskušaš stvari izboljšati. Velja, da je harmonika akustični inštrument, ampak notri je že toliko železa, da les nima več toliko vpliva. To je bolj pomembno pri kitari, kontrabasu. Določene dele dam izrezat na laser, tudi lakiram ne sam zaradi strupenih primesi, preostalo pa naredim sam. Gre pa za kar dolgotrajen proces. Samo lakiranje in barvanje traja več tednov, ker mora imeti harmonika osem nanosov laka in barve,« dodaja Poljanšek med razkazovanjem svoje unikatne harmonike.