V zdravstvu tako pogosto v povezavi z denarjem govorimo o izoliranih problemih, kot so na primer čakalne vrste ali pa minutaža za bolnika pri zdravniku. Premalo pa se pogovarjamo o tem, kaj kot družba, ki vse to plačuje, pričakujemo od posameznega poklica v zdravstvu.

»Povejte mi, za kaj so ljudje plačani, in povedal vam bom, kaj počnejo!« je bil eden uvodnih stavkov najljubšega profesorja moje generacije na IEDC, Bled. Joe Pons, profesor marketinga, je tako začel predavanje o sistemu nagrajevanja in o tem, kako z njim spodbujamo določeno vedenje zaposlenih. Njegove besede mi odzvanjajo v glavi vsakokrat, ko stopim v čakalnico v zdravstvenem domu in mi je jasno, da nihče ni plačan, da bi bili ljudje, ki padejo v njihovo kvoto, zdravi. Saj že z izborom besed kažejo na to, kaj jih v resnici zanima. Število pacientov in bolnikov.

Ker pa so me že v otroštvu učili, da naj vsak najprej pomete pred svojim pragom, je bolj pošteno, če kot farmacevtka spregovorim o lekarništvu in tem, kakšno vedenje spodbujamo tam. Tudi v novem zakonu o lekarniški dejavnosti, ki je začel veljati konec januarja, je ta dejavnost opredeljena kot del primarnega zdravstva. Skrbeli naj bi torej za zdravje ljudi, ki sodijo v njihovo območje. To je celo opredeljeno s točno določeno številko, tako da bi lahko pričakovali izvrstno metriko učinka njihovega dela na zdravje ljudi v njihovem območju. A če pogledamo, za kaj so lekarne in lekarnarji plačani, je vsakomur kmalu jasno, da jih pravzaprav nihče noče v zdravstvu. Nikogar ne zanima, kako kakovostno svetujejo svojim obiskovalcem, da bi bili ti čim bolj zdravi, temveč so plačani, da jim s čim manjšimi stroški prodajo zdravila.

Vedno znova se čudim temu, da ljudi nihče ni jasno informiral, kako so lekarnarji plačani. Zato naj bo končno enkrat zapisano: njihove plače se ne nakazujejo iz proračuna. Obenem pa je treba vedeti, da lekarne niso prave trgovine, saj nimajo marž na zdravila. Cene zdravil so določene ne samo za končnega kupca, kot minimalna varovalka nepotrebnega potrošništva na tem področju, temveč tudi na debelo. Stroškovno na nabavo zdravil torej nekega pravega vpliva nimajo. Za zniževanje stroškov jim ostaneta torej kader in njegova kakovost.

Lekarne so v resnici po sedanjem sistemu financiranja plačane za administracijo izdaje zdravil, ki jo predvsem potrebuje zavod za zdravstveno zavarovanje, torej se spodbuja birokratsko in ne strokovno ali bog ne daj preventivno zdravstveno delovanje.

Če bi resno hoteli imeti lekarnarje kot zdravstvene delavce v primarnem zdravstvu, bi bili po mojem mnenju plačani z glavarino. In še bolj bogokletna misel, bili bi plačani z glavarino na obiskovalca, ki bi želel njihov nasvet. Tako bi se končno lahko posvetili zdravju svojih obiskovalcev in bili za to nagrajeni, javnost pa bi lažje spremljala prave kazalnike kakovosti njihovih storitev.

Martina Puc, Inštitut za raziskave in razvoj kakovosti, Ljubljana