Ne traja dolgo, ko zaslišim drobna bosa stopalca, ki tekajo po parketu. Majhen fantič, star šest let, priteče v kuhinjo, da bi si pripravil zajtrk. Očitno so tudi njega zbudili ptiči, ki postajajo vse glasnejši, tem več sonca se pokaže. Deček je vesel in dobre volje, saj je danes sobota in mu ni treba v šolo. Čeprav nima nič proti šoli, ima vseeno raje proste dneve, ko lahko čez dan počne, kar si želi. Razumem ga, čeprav so vsi moji dnevi prosti in nisem še nikoli bila v šoli.
Moje delo je v tej družini, v tej hiši. Služim jim z vsem svojim srcem in vso dušo. Deček začne ropotati po kuhinji in kmalu se v kuhinjo privleče njegova mati, še vedno napol zaprtih oči.
»Kaj pa delaš tako zgodaj?« zazeha.
»Lačen sem,« skomigne z rameni.
»Bom ti jaz kaj pripravila, pojdi se obleč,« mu naroči, deček pa veselo pokima in se odpravi v kopalnico.
Opazujem mater, kako vzame kos kruha in ga namaže z maslom in medom. V skodelico nalije še nekaj mleka in ga segreje v mikrovalovni pečici. Vse mu lepo pripravi na mizo, medtem pa se v kuhinji prikaže tudi dečkov starejši brat.
»Boš tudi meni pripravila zajtrk?« se nasmehne. »Sem se že oblekel,« priliznjeno pove.
Mati zavije z očmi in iz omare vzame še en krožnik.
»Danes greš k sošolcu, kajne?« vpraša.
»Da, ob desetih bom šel od tukaj,« pokima in se usede na pult blizu mene.
Pogledam na uro, da ugotovim, koliko časa bo še doma. Še dve uri in pol. Komaj čakam, da se bo vrnil in pripovedoval, kaj vse je počel. To imam najraje. Kadar otroka povesta svoje zgodbe in opišeta zanimive pripetljaje, ki si jima zgodijo čez dan. Škoda, da ne morem kdaj z njima. »Boš lahko še odnesel smeti pred zajtrkom?« vpraša mati. Pokaže na vrečo smeti zraven mene.
»Če že moram,« skomigne z rameni in skoči s pulta. Zaviha si rokave in s svojo levo roko prime vrečo, s svojo desno pa zagrabi mene za vrat.
Kaj pa vendar počne? Mi bo razkazal okolico hiše? Vedno sem si želela videti še kaj več kot le to, kar vidim skozi okno. Morda pa me bo vzel s seboj k sošolcu? To bi bilo čudovito. Nasmehnem se sama sebi, ko razmišljam, kaj vse bova z dečkom skupaj doživela. Da, on je res pravi prijatelj. Zato pa sem tako vesela, da sem članica te družine.
Opazujem stanovanje in stopnišče, medtem ko me on trdno drži in me pelje ven. Ko stopiva skozi vrata, globoko vdihnem svež zrak. Še vedno vse diši po dežju, ki je padal včeraj. Tokrat sonce zares posije name. Ne skozi steklo, ampak naravnost vame. Počutim se čudovito.
Z dečkom greva čez cesto in potem prehodiva še nekaj metrov, nato pa se ustavi pri zabojniku za smeti.
Tukaj bo verjetno pustil vrečo smeti.
In to se res zgodi. Postavi me na tla, da lahko dvigne pokrov smetnjaka in vrže vrečo vanj.
Nato prime še mene.
Kot v počasnem posnetku začutim, kako me nese nad smetnjak in me tam spusti.
Njegov obraz je tak kot vsak dan. Rjave oči me niti ne pogledajo. Kot da zanj sploh ne bi obstajala.
Kaj počne? Ne!
Saj sva del iste družine! Kaj mu je? Zakaj me zapušča? Kaj sem naredila narobe? To je zagotovo pomota! Morda ima prepolne misli in ni opazil, da je v smeti vrgel tudi mene. Gotovo je tako.
A še zadnje upanje me zapusti, ko priletim na umazano dno smetnjaka, on pa s treskom zapre pokrov.
Tako ostanem sama v temi.
Zakaj me zapuščate? Saj sem še vedno uporabna! Kaj sem vendar naredila narobe?
V času, ko sama čepim v temi na dnu smetnjaka, izgubim občutek za čas in prostor. Črne lovke teme ovijejo tako moje telo kot mojo dušo. Ne vidim več izhoda. Zakaj se mi je to zgodilo? Zakaj me je moja družina zapustila?
Nato me prešine. Drugačna sem od njih. Nisem človek. Mislijo, da nisem več uporabna, a se motijo. Mislijo, da sem odslužila svojemu namenu, a nimajo prav.
Za njih sem nekaj neuporabnega. Nekaj zamenljivega.
Le navadna plastenka.
