Pognal je regrat!

Ste pomislili, da bi letos za dan žena svojim najdražjim in sebi privoščili nekaj zares čudovitega, svežega, spomladanskega? Le kdo ne bi bil vesel sklede sveže regratove solate!? Ta okusna zel v času, ko so začeli ptički glasneje prepevati, namreč že poganja. In to brezplačno. Najboljši in zares okusni so drobni mladi listi temnozelene barve, a zanje se je treba potruditi. Kdor jo tu in tam mahne v naravo, zagotovo pozna kakšen skrit travnik, opuščen pašnik ali njivo, ki jo že dolgo prerašča plevel. Takšnih pri nas žal (in na srečo ljubiteljev travniških zelišč) ne manjka. To so površine, ki jih že nekaj časa ni nihče gnojil ali škropil in so zato najbolj primerne za nabiranje zdravega regrata. Regrat je seveda najokusnejši v solati s krompirjem, jajci, česnom, kisom in oljem, ampak zanimivo je, da ga na ta način ne pripravljajo skoraj nikjer drugod po svetu. Lahko bi rekli, da je to naša posebnost, ki se ji čudijo in so nad njo večinoma silno navdušeni prišleki od blizu in daleč. Regrat pa lahko uživamo tudi v juhah, rižotah in številnih drugih jedeh, ki bi jih sicer pripravili z regratovimi sorodniki – cikorijo, radičem… Kot solato so ga prvi začeli uporabljati Italijani v 17. stoletju, po napoleonskih vojnah, ko je bila lakota in so ljudje poskušali jesti marsikaj, česar prej niso bili navajeni. Pozneje se je njegova uporaba razširila in zaradi dobrega okusa obdržala vse do danes. Svež regrat vsebuje več vitamina A kot korenje in ima še vrsto drugih zdravilnih učinkovin. Zanimivo je tudi njegovo francosko ime dent-de-lion, kar pomeni levji zob. Listi mladega regrata so namreč tako ostro nazobčani, da so videti kot zobje v levjem gobcu. Podobne predstave so imeli Nemci, ki so to divjo travniško zel označili za löwenzahn, kar pomeni isto. Nemci mu sicer pravijo tudi kuhblume, kravja roža, v kulinariki pa ga niti ne cenijo kaj prida, razen po tem, da to rožo pomalica krava in se ta znajde na krožniku. Britanci, ki regratu pravijo dandelion (kar so slišali pri Francozih), rumene regratove cvetove pomočijo v pivsko testo, jih ocvrejo, nato pa primejo za steblo in pohrustajo. Imenitna domislica, ki bi jo veljalo poskusiti tudi pri nas, ko bodo travniki od regratovih cvetov vsi rumeni. Italijanska specialiteta je topel dušen regrat (kakor blitva, radič ali cikorija) s primešanimi poširanimi jajci ali jajci na oko ter nastrganim parmezanom, naši zahodni sosedje pa iz regrata pripravljajo tudi hladen pesto (gosto omako, iz zmletega regrata, parmezana, popraženih pinjol, oljčnega olja, česna in soli), ki ga strežejo k mesnemu karpaču in testeninam. Eden od tradicionalnih načinov priprave je tudi s popraženo slanino, ampak tako žal precej zakrijemo izjemen regratov okus. Ko bo na razpolago svež čemaž, lahko neprekosljivo regratovo solato oplemenitimo z njim, namesto s česnom. Prav dobra je tudi jajčna omleta, ki jo nadevamo s svežim regratom in nastrganim parmezanom ter preganemo na pol. Zagotovo pa vam bo regrat teknil tudi po tokratnem receptu.