Na sodišču so pojasnili, da pravo EU ne ureja vprašanja izdaje vizumov ali dovoljenj za prebivanje za daljši čas državljanom tretjih držav iz humanitarnih razlogov. Tovrstni primeri tako spadajo pod nacionalno pravo. Če bi državljanom tretjih držav dopustili vloge za izdajo vizumov, da bi pridobili pravico do mednarodne zaščite v državi članici po njihovi izbiri, bi po mnenju sodišča to ogrozilo splošno sistematiko ureditve, ki jo je unija vzpostavila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.
Petčlanska sirska družina iz Alepa je oktobra lani na veleposlaništvu v Bejrutu vložila vloge za izdajo humanitarnih vizumov z omejeno ozemeljsko veljavnostjo na podlagi vizumskega zakonika EU, da bi lahko zapustili Alep in v Belgiji zaprosili za azil. Belgijski urad za tujce je njihove vloge nekaj dni kasneje zavrnil, češ da je družina v Belgiji očitno nameravala prebivati več kot 90 dni, kar je v nasprotju z vizumskim zakonikom EU.
Sirska družina je odločbo o zavrnitvi izpodbijala pred belgijskim upravnim sodiščem za pravdne zadeve za tujce, češ da morajo države članice zagotavljati pravico do azila na podlagi listine EU o temeljnih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Priznanje mednarodne zaščite naj bi bil edini način za preprečitev tveganja za kršitev prepovedi mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja.
