Nagradno vprašanje: kdo je to napisal, kdo je ta punca? Had, okej, to malo pomaga. Pravilni odgovor je: Sofokles, Antigona. Če zavijete v ljubljansko Dramo, vas bo tam nagovorila izjemno živo, v živo.
Pred okoli 2500 leti je dramatik v igri, ki problematizira Antigonino nepokorščino stricu, kralju Kreonu, ki ji je prepovedal pokopati mrtvega brata in ga je pustil ležati kot psa na cesti, opisal tedanje prevladujoče razumevanje ženske kot problematičnega elementa sicer idealne družbe in družine. (V času nastanka drame je v Atenah vladala vzorčna demokracija, državljani so soodločali o vseh javnih zadevah. Ta demokracija je imela le »manjšo« napako: volilne pravice niso imele ne ženske ne sužnji, kar pomeni, da je vladala manjšina. Demokratična ureditev je kasneje propadla. Cherchez la femme?)
Zlahka si predstavljamo, da podobne nasvete danes izreka oče od Čila do ZDA prek Evrope in Indije do Japonske. A za milimeter napredka smo v 2500 letih vendarle dosegli (juhu, hvala, Antigona! Hvala, Klara Zetkin in mnoge druge, čestitam ob jutrišnjem prazniku!): v sedanjem času oče tega nasveta sinu ne bi dajal zato, da bi mu pojasnil: »V vsem mestu sem edino njo zalotil pri nepokorščini. Ne morem zdaj pred mestom se postavljati na laž. Ubil jo bom, pa naj se toži Zevsu, zavetniku rodu!«
Tudi tako tiranska moč nad upornicami pa seveda ni izginila, spomnimo se predstavnic Pussy Riot, dve leti in pol zaprtih zaradi posmehljive pesmice na račun Putina in zatiralske cerkve. Tamkajšnjemu Kreonu se povsem prilegajo izvirnikove besede: »A kjer cvetè država, prvi temelj blaginje je pokorščina. Tako nam treba je braniti red, nikoli pred žensko se ukloniti. Če je treba, je bolje, da nas zrine moška pest, kot da nas razglasé za hlapce žensk!«
Tako si torej tiran predstavlja urejen svet: uporna dekleta je treba pobiti, sinove simbolno kastrirati. Naj žive moške pesti. A Sofokles lepo pokaže, da je to račun brez krčmarja: dekleta ne odnehajo, sinovi ob njihovi smrti naredijo samomor, od žalosti nadse dvignejo roko še mame, država se razsuje. Etika je nad državo, posameznik je svoboden, pa četudi v odločitvi za zapor, za smrt.
Škoda, da slovenski režiserji, ki bi morali ta tekst znati na pamet, prevečkrat ne razumejo njegovega sporočila. Potem ko je bila »mlada gledališka kritičarka« pred časom priča grožnji s fizičnim obračunom, je te dni (a naj rečem »rahlo ostareli«?) režiser Tič, ki mu ni dovolj, da se v dvorani gledalci zadovoljno krohotajo, obračunal s to neznosno kategorijo državljank, z »mladimi kritičarkami« kar na televiziji. Seveda se mu ni ljubilo argumentirano soočiti s tekstoma tam, kjer sta bila objavljena, da bi lahko bralci razsojali, kdo ima več soli. Povedal je, da kritičarki, ki jima »zadnje čase nič ni všeč«, »sovraži ves gledališki svet«. Sovraži? (Antigona: »Ne da sovražim, da ljubim sem na svetu!«) Če to drži, potem je ta gledališki svet v večni puberteti. Kajti če ta svet ne prenese kritike »mladih kritičark«, če ne premore toliko miselne discipline, da bi bil zmožen sprejeti kritičen pogled, obožuje pa proste spise, polne pocukranih komplimentov tistih, ki o gledališču zmorejo misliti le piarovsko, in če je ta isti svet previdno molčal, ko so kritično pisali moški, potem je ta svet svet pokakančkov. Da mu pri tem asistirajo televizijske novinarke, pa je le še dodatni bobek na tej nedišeči pogači.
Slovenija je torej še vedno tam, kjer se zdi povsem sprejemljivo, da se nekoga diskvalificira zaradi »napačnega« spola in starosti. (Kar zastavlja zanimivo vprašanje: kdaj »mlada kritičarka« neha biti mlada, da bo lahko pisala? Ko je stara in brez izkušenj? In ali torej velja, da naj torej mlad režiser miruje, dokler ne bo star?)
Tudi v nekem drugem »svetu«, v svetu izobraževanja smo že lep čas priča farsi, v kateri je rektor mariborske univerze Igor Tičar najprej zaščitil svojega podrejenega, ki je nadlegoval sodelavko, njo pa zaradi prijave mobinga degradiral, pa ni zazvonil noben alarmni zvonec na ministrstvu za šolstvo, pa čeprav je bila gotovo kršena zakonodaja. Ne, pardon, odreagirala je komisija za ženske v znanosti, in to na način, da so smrtno resno pripravljali posvet o etiki in seksizmu – ki bi ga odprl – prav gospod Tičar! Ko je zaradi protestov prišlo do odstopov iz komisije in odpovedi dveh predavateljic, se je predsednica komisije Marija Bešter Rogač opravičevala, da ne ve prav dobro, kaj se je v Mariboru dogajalo, in da ni družboslovka, ampak kemičarka. Je kemikom nerazumljivo, kaj je mobing, kaj ščitenje mobinga, in tudi tega ne razumejo, da je v posmeh žrtvam, če posvet odpre ravno ta, ki ni ukrepal proti zlorabam? Pa kaj potem kemičarka dela v tej komisiji? Posvet je na koncu odpovedala, da ne bi na njem edini govoril le še rektor in njegovi.
Kaj je torej boj za enakost (spolov, ras, ver)? Predvsem je boj proti nevednosti in ozkosrčnosti, proti »sanjski« kombinaciji socialne neodgovornosti in psihološke nezrelosti. Vse drugo je propaganda.
