Pred nekaj dnevi sem že izrazil svoje zadovoljstvo nad »samoumikom« zame najbolj neprimernega kandidata z domnevne levice (dr. Rada Bohinca) – izrazito neprimerni kandidat na drugi nazorski strani ddr. Klemen Jaklič pa še kar vztraja ne le sam, ampak v tem pogledu skrajno neodgovorna politična desnica skuša njegovo izvolitev izsiliti s skrajno nedostojnim političnim trgovanjem za mesta, kjer ta politično razcepljena država kot suha zemlja dežja potrebuje vrhunske, a politično neodvisne strokovnjake. Poudarjam (gluhim ušesom na obeh ideoloških straneh) že stotič: nazorsko različno usmerjene, a politično nepristranske!
Da tako baranta naša (v tem pogledu nezrela in »neevropska«) desnica, me ne preseneča, le žalosti. Da to podpira in pri tem še za svoj račun mešetari tisti, ki bi to edini lahko učinkovito preprečil, namreč predsednik republike Pahor, je pa katastrofa za prihodnost te domnevno »pravne in socialne« države. Le pri iskanju kandidatov za fiskalni svet ima Pahor res dokaj zvezane roke, ker mora najti kandidate, sprejemljive za vsaj 60 poslancev, torej tudi za vsaj del opozicije (a ne nujno tudi za SDS), medtem ko za izvolitev ustavnega sodnika zadošča 46 poslanskih glasov. Ustavna vloga predsednika republike kot edinega predlagatelja je seveda v tem, da ne bo predlagal le tistih, ki bi jih »kot svoje« podprla le trenutna parlamentarna večina, ampak da zagotovi nazorsko uravnoteženo sestavo ustavnega sodišča – da torej trenutni »sredinsko-levi« parlamentarni večini predlaga v izvolitev tudi ustrezno število drugače nazorsko usmerjenih, a politično neodvisnih kandidatov. Če bi trenutna parlamentarna večina ravnala neodgovorno in izmed njih izvolila le »svoje«, tiste druge pa zavrnila, je v ustavi zoper to že predviden »protistrup«: v tem primeru ostanejo (namesto neizvoljenih) na svojih mestih dosedanji ustavni sodniki, sedanji parlamentarni večini enako ali še bolj neljubi kot tisti, ki jih zdaj ne bi hotela izvoliti.
Če je predsedniku republike res do tega, da dobimo vrhunsko strokovnega, a hkrati nazorsko uravnoteženega razsojevalca najtežjih ustavnopravnih vprašanj (ki so lahko tudi močno nazorsko obarvana), potem se mora o izbiri kandidatov posvetovati predvsem s strokovnjaki. Tudi s političnimi strankami, seveda, a ne zato, da bi si pridobil njihovo soglasje, ampak zato, da jim pove, kakšne kandidate bo predlagal in da bo pri njih vztrajal, tudi če bo trenutna parlamentarna večina »one druge« zavrnila. In da jih bo potem predlagal ponovno – seveda kredibilne, politično nepristranske kandidate. Tako bi ravnal predsednik republike, ki se zaveda svoje odgovornosti. In kako bo ravnal Borut Pahor?
A krivda za dosedanje nespodobno politično trgovanje ni le njegova. Če domnevni branilci ustave znotraj sedanje parlamentarne večine (SMC, SD in DeSUS) na to barantanje ne bi pristajali, ne Pahor ne Janša ne bi imela s kom barantati. Da o molku vrhov pravne stroke ob vsem tem raje molčim.
V Dnevnikovem članku pa se je za kandidata, ki še vedno ne razume vloge ustavnega sodišča v ustavni demokraciji, ponovno izkazal tudi tožilec iz zadeve Patria Andrej Ferlinc. Dovolil si je trditev, da mora biti »objektivnost in strokovnost vsakega sodnika takšna, da načeloma vselej pripelje do enakih ali podobnih rešitev«. Če enako trdijo mnogi laični pisci pisem bralcev, je to eno – on pa se ima za primernega kandidata za ustavnega sodnika, pa ne razume niti tega, da v mnogih nazorsko občutljivih vprašanjih po vsem svetu v ustavnih ali vrhovnih sodiščih pet sodnikov glasuje za eno, štirje pa ravno za nasprotno rešitev. Pa so v kakšnih velikih državah (iz razumljivih razlogov) ti najvišji sodniki običajno bolj strokovno vrhunski kot v naši dvomilijonski majhni državi. In ponovno opozarjam na nemško rešitev tega problema: parno število ustavnih sodnikov. Ker se v tistih »zadnjih« nazorskih vprašanjih ustavni sodniki potem, če je sodišče res uravnoteženo sestavljeno, razdelijo na pol, tam torej ne zmaga nobena od obeh možnosti – in o tistem vprašanju zato obvelja kot skladno z ustavo tisto, kar je o tem odločil demokratično izvoljeni parlament.
Matevž Krivic, bivši ustavni sodnik
