Trump grozi z ostrimi protekcionističnimi ukrepi proti Kitajski. Ker si prizadeva utrditi svoj položaj ameriškega predsednika, najbrž od te grožnje ne bo odstopil. In ob 19. nacionalnem kongresu Komunistične partije Kitajske, ki bo v Pekingu novembra, kitajski voditelji najbrž ne bodo popuščali pritisku iz ZDA.

Trgovinska vojna bi gotovo prizadela obe strani. Toda obstaja veliko razlogov za domnevo, da bi ZDA izgubile več. Kitajci vsaj zelo dobro vedo, katero orožje imajo na voljo.

Kitajska lahko preneha kupovati ameriška letala, uvede embargo na ameriške izdelke iz soje ter proda ameriške državne obveznice in drugo finančno premoženje. Kitajska podjetja lahko zmanjšajo povpraševanje po ameriških poslovnih storitvah, vlada pa lahko prepriča podjetja, da ne kupujejo ameriškega blaga. Velika večina od 500 največjih ameriških družb, ki jih navaja revija Fortune, danes prodaja na Kitajsko – in že vse bolj občutijo, da niso dobrodošla.

Kitajska ni le drugi največji ameriški trgovinski partner, ampak tudi glavni ustvarjalec delovnih mest v ZDA. Trgovinska vojna bi tako ZDA lahko stala milijone delovnih mest. Če bi na primer Kitajska namesto Boeingovih letal začela kupovati Airbusova, bi ZDA izgubile okoli 179.000 delovnih mest. Manjše kitajsko opiranje na ameriške poslovne storitve bi ZDA stalo dodatnih 85.000 delovnih mest. Območja, kjer proizvajajo sojo – na primer Misuri in Misisipi –, pa bi lahko izgubila okoli deset odstotkov delovnih mest, če bi Kitajska ustavila uvoz.

In čeprav ZDA izvažajo na Kitajsko manj kot obrnjeno, pa je Kitajska tista, ki ima nadzor nad ključnimi sestavinami v globalni preskrbovalni verigi in v globalnih proizvodnih mrežah. Oglejmo si iphone: Kitajska dobavlja samo štiri odstotke dodane vrednosti, vendar Apple oskrbuje s ključnimi komponentami za nizko ceno. Apple v ZDA ne bi mogel izdelati iphona v celoti sam, tako da bi moral poiskati nove dobavitelje, kar bi znatno povišalo proizvodne stroške. To bi pomenilo priložnost za kitajske proizvajalce pametnih telefonov, da bi se polastili tržnih deležev glavnih igralcev.

Danes 80 odstotkov svetovne trgovine poteka prek mednarodnih oskrbovalnih verig. Znižanje stroškov je podjetjem omogočilo, da so geografsko razpršila proizvodnjo, tako da predelujejo stvari in dodajajo vrednost v različnih državah, ki so del oskrbovalne verige. Če bi Kitajska vrgla malce peska v kolesca teh preskrbovalnih verig, bi lahko prekinila delovanje celotne proizvodne mreže, pri čemer bi povzročila veliko škodo ZDA (pa tudi vsem državam, ki v teh mrežah sodelujejo).

Zaostrena trgovinska vojna, pri kateri bi obe strani postavili simetrične uvozne ovire, bi spodbudila inflacijski pritisk v ZDA in bi lahko prisilila Federal Reserve (ameriško centralno banko), da bi dvignila obrestne mere višje in hitreje, kot bi to storila sicer. To bi skupaj s perspektivo manjše gospodarske rasti slabo vplivalo na trg lastniških vrednostnih papirjev, obenem bi večja brezposelnost in manjši prihodek gospodinjstev vodila do velikega padca BDP tako v ZDA kot na Kitajskem.

Verjetnejši scenarij je, da bosta državi začeli spor v specifičnem sektorju, predvsem v tradicionalnih industrijah, kot sta železarstvo in jeklarstvo. Medtem bo Trump Kitajsko še naprej obtoževal, da manipulira z menjalnim tečajem, pri čemer bo prezrl nedaven pritisk na padanje juana (kar kaže, da je bila valuta v resnici precenjena), da sploh ne omenimo preprostega dejstva, da številne vlade posredujejo, da bi posegle v menjalni tečaj.

Tako Japonska kot Švica sta v zadnjih letih radikalno posegli v valuto in tudi ZDA bi se jima lahko pridružile, če bi vpliv močnega dolarja na konkurenčnost ameriških podjetij oziroma na ameriški izvoz postal nevzdržen. V vsakem primeru lahko Kitajska pozabi na to, da bo dosegla »status tržnega gospodarstva« v Svetovni trgovinski organizaciji, dokler bo v Beli hiši Trump.

Trgovinski konflikt med ZDA in Kitajsko bi prizadel tudi bilateralne investicijske tokove. ZDA se lahko pri onemogočanju kitajskih naložb sklicujejo na nacionalno varnost. Lahko bi tudi ustavile vladno kupovanje pri kitajskih družbah, kot je Huawei, ter prisilile kitajska podjetja in bogate posameznike, da zmanjšajo naložbe, ki so doslej dvigovale cene ameriškega premoženja.

Dober ameriško-kitajski sporazum o naložbah bi omogočil enake pogoje za ameriška podjetja in jim tako zagotovil lažji dostop do širšega kitajskega trga. Toda ti pogovori bodo v vsakem primeru preloženi, ker se bodo zaostrili spori o pravicah intelektualne lastnine in kibernetske varnosti.

Za zdaj so kitajski voditelji – vsaj tako se zdi – prepričani, da nimajo razlogov, da bi se morali ukloniti ameriškemu pritisku. Gre predvsem za to, da naj bi imel Trump druge prioritete, kot so razveljavitev Obamacara (Affordable Care Act), reforma davčnega sistema in naložbe v infrastrukturo. Tudi če bi nastala trgovinska vojna, pa kitajski voditelji domnevajo, da ne bo dolgo trajala glede na velike izgube prihodkov in delovnih mest, ki bi jih utrpeli obe strani. V vsakem primeru nimajo namena poslati nobenega znamenja šibkosti voditelju, ki je tako zelo odločen, da bo preizkusil meje drugih.

V zadnjih petih letih si je Kitajska prizadevala za vzpostavitev gospodarskega modela, ki bi se manj opiral na izvoz in bolj na domačo potrošnjo. Vendar Kitajska pogosto potrebuje krizo ali zunanji pritisk, da bi se lotila reform. Morda je Trump ta zunanji pritisk. Medtem ko je njegova politika kratkoročno nekaj slabega za Kitajsko, pa bi lahko dala spodbudo, ki jo Kitajska potrebuje, da bi prenehala subvencionirati izvoz in ustvarjati izkrivljanja v svojem gospodarstvu. Če se bo to zgodilo, bi lahko Kitajska prišla iz Trumpovega obdobja boljša, kot je bila pred njim.

© Project Syndicate

Keyu Jin je profesorica ekonomije na Londonski šoli za ekonomske in politične vede, članica Svetovnega ekonomskega foruma mladih globalnih voditeljev in članica svetovalnega odbora skupine Richemont.