Likovna umetnost je v veliki meri umetnost telesa. Telo v njej navsezadnje nastopa kot predmet opazovanja, po drugi strani pa gre za telo gledalca, ki ogleduje, opozarja kustos razstave TelesnostSarival Sosič. Za predstavitev na tokratni skupinski razstavi je izbral širok nabor umetnikov s področja slikarstva, fotografije, videa in kostumografije, ki v svojem ustvarjalnem procesu karseda različno prevajajo vsakdanji, pa zato obenem težko ulovljivi prehod telesa v telesnost: »Telo nosi potencial za kar največjo možno izraznost, telesnost pa je rezultat najraznovrstnejših aktivnosti telesa. Če je torej telo statično, pomeni telesnost prehod v dinamično, dramatično, prožno. Skozi ustvarjalni proces postaja telesnost glavni nosilec pripovedi, informacij in končnih vtisov.«
Od detajla do makroposnetkov
Telo je eden glavnih motivov v umetniškem delu Rajka Bizjaka, ki se ob Urošu Abramu na razstavi predstavlja s fotografijo. Če se je Abram posvetil motivu beguncev na slovensko-hrvaški meji, se je Bizjak vrnil k začetkom. Ne le svojega ustvarjanja, ki temelji na raziskovanju simbolike, arhetipov in povezovanju elementov iz vesolja s človekom. »Šel sem od zunanjosti, od celote proti detajlu do makroposnetkov, do abstrakcije. Končal sem ob najbolj univerzaličnih telesih, dveh kroglah, iz katerih izhajamo – sonca, ki je vir vse energije na zemlji, in ženskega jajčeca,« je povedal Bizjak, ki s fotografijo velikega formata Evolucija ponuja tudi lastno interpretacijo darwinistične teorije o nastanku vrst.
Slikar Jurij Kalan je za razstavo pripravil duhovito serijo obrazov, izrezljanih v lesu in obarvanih v pisano druščino. Zaradi povečanih nosov ali ustnic so njegovi junaki edinstvene, bolj groteskne kot strašljive »skulptoslike«, ki spominjajo na gledališke lutke. Zremo obiskovalci v njih ali one v nas? »Nisem jih izbral sam, one so izbrale mene,« je ob tem pripomnil Kalan, češ da pri njegovem ustvarjanju ne gre za veliki načrt, temveč intuicijo. Les, v katerega vbada in rezlja, pa ostaja bistven medij ustvarjanja tudi za slikarja Sama. V tokratni seriji Meso drevesa = meso telesa se skozi vrsto asociativnih prebliskov poglablja v podobnosti med strukturo mesa, torej žil, kit in mišičevja, ter notranjostjo drevesnih debel.
Da ne bi ostalo skrito
Z videom se predstavljata Robert Černelč, ki ga, kot je opazno v videoinstalaciji Anatomija Nosferatu, 1922, zanima predvsem združevanje slikarskega in filmskega ustvarjanja, in Ana Čigon, ki je pripravila mačjo animacijo Uporni duh. »Ker telo doživljam v političnem in feminističnem smislu, animacija prek mačjega sveta razkriva problematiko, na katero naletijo osebe, ki se ne morejo identificirati ne z moškim ne z ženskim spolom, ampak bi raje videle kakšen širši nabor poimenovanj,« je pojasnila Ana Čigon. Z uporabo mačje perspektive se je izognila besednemu izražanju in »preprekam« slovenske slovnice, ki hitro razkrijejo spol nastopajočih. Čeprav išče svoj izraz obenem v slikarstvu in performativni umetnosti, je medij animacije tokrat izbrala zato, da bi k razmisleku o družbeno relevantni tematiki čim več obiskovalcev povabila na čim bolj sproščujoč način.
Podobno igrivi so tudi diptihi slikarke in ilustratorke Kamile Volčanšek, ki največkrat upodablja ženske figure, moška telesa pa dodaja le v ozadju. Njene hudomušne, obilnejše junakinje, ki mestoma spominjajo na stripovske, pričajo o (ne)svobodi ženskega telesa v represivni družbi. »Črne pasice, položene denimo čez oprsje ženske na sliki, v moji umetnosti razkrivajo, kar naj bi bilo sicer v današnjih časih, ko so vsi grozno zaprti, skrito,« je dodala Volčanškova.
Veliko pozornosti je s performansom Odvečna telesnost ob četrtkovem odprtju razstave pritegnila še vizualna umetnica in kostumografka Tina Kolenik. Z Disneyjevo hišico, ki ob Mikiju Miški predstavlja simbol veselja in sreče v z družbenimi omrežji obsedeni kapitalistični družbi, opozarja na patološko zmagoslavje kiča. Razstavo je dopolnila tudi s postmodernimi kostumi, katerih prozorno ogrodje je napolnila z lastno krvjo, da bi tako gledalcu ponudila svojo najžlahtnejšo notranjost, in s fotografijo Ukrojeno telo, ki opozarja na nenehno pehanje za lepotnimi ideali.
