Nekaj istrskega repertoarja poznajo člani skupine Istranbul že iz otroštva, nekaj so ga našli tudi pri etnomuzikologu Dariu Marušiću. A ne pričakujte zvestega poustvarjanja glasbenega izročila. Popuhau je tihi vetar je prežeta z jazzom iz New Orleansa, Moja mati čuha kafe, ki popiše vrsto poceni kavnih nadomestkov od cikorije do pepela, se oženi z mehiško Cielito lindo. »Še vedno je zame uganka, kako stvari nastanejo v končno obliko, v kakršni so na plošči ali na koncertih. Osnovni recept pri Istranbulu je, da vzameš ljudsko pesem in jo spremeniš, jo daš v drugo zvrst, tonaliteto, ritem, jezik,« pravi Miha Jejčič, vokalist zasedbe, sicer pa doktorski študent matematike.
Premene in lepljenke
To je recept, ki stavi na gnetljivost ljudske glasbe, kot to kaže predelava makedonskega standarda Jovano, Jovanke, ki na albumu postane trojezična iJovanonke. Konec šestdesetih let je znana pop pevka Ajda Pekkan, nekakšna turška Lepa Brena, posnela to pesem, ki si jo sicer lastijo tudi Bolgari, v turščini. »Na znano melodijo je Fecri Ebcioğlu napisal neko drugo besedilo, niti ne prevod, ampak čisto novo stvar. Imamo še slovensko različico. Naša Urška Forštnarič je pesem prevedla v prleški dialekt,« pove Jejčič. Tako iz dekleta, ki sedi kraj Vardarja, dobimo prleško Ivanko, ki sedi kre Drave, pere bele rühe in se po bregeh razgledüvle.
Prepoznavni znak skupine so tudi večglasne lepljenke, ki sledijo kolažni tehniki, vodilnemu motivu albuma. Trikolo je spoj belokranjskih Treh tičic in Adlešičkega kola, Fsekaj Marko po ten sveti pa mladinskih Marko skače in Fse, kaj lazi. Venček domačih Zblonga, ki je ustvarjen s pomočjo računalnika, se sprehodi skozi osem ponarodelih – od tragikomične Trzinke do soldaške Regiment po cesti gre.
Istranbul v osnovni koncertni postavi šteje enajst članov, od tega jih je šest vokalistov. Jejčiča, ki je bil do nedavnega, ko se je vrnil na rodno Obalo, član Akademskega pevskega zbora Toneta Tomšiča, je k skupini pritegnila možnost večglasnega petja. »Slovenci se vračamo k zborom. Imamo neko afiniteto do zborovske glasbe in do večglasnih aranžmajev. Po navadi je to sicer samo dvoglasje, ampak so tudi regije, kjer so že v ljudskem izročilu več kot dvoglasne pesmi. Večglasje je gotovo neka slovenska tradicija, ki jo je treba negovati.« Kot to znamenito počno pevci v Zgornji Savinjski dolini, v Lučah pod Raduho, kjer gojijo šestglasno ljudsko petje.
Čez domači prag
A Istranbul že z imenom stopijo čez domači prag. Iskra med Istro in Turčijo je preskočila pred desetletjem na glasbenih delavnicah v Piranu, ki so se jih udeležili prvi člani zasedbe. »Prišli so ljudje iz Turčije, ki so učili turške ljudske pesmi, oni pa so se učili istrskih ljudskih.« Tujcem se nemara zdi slovenska glasba prav tako eksotična in nekaj posebnega kot nam njihova. Sam razume stik med koordinatama predvsem kot pot po Balkanskem polotoku, ki vodi od slovenskega severa na njegov skrajni vzhod ob Bosporju. »Istanbul je vedno veljal za stičišče – dveh celin, dveh svetov.« Istra, ki ima sicer tudi nadnacionalno ištrijansko identiteto, je prav tako mešanica več kultur in je nedvomno deležna balkanskih vplivov. Ne gre spregledati številnih kulturnih presekov, ki so posledica zgodovinskih tokov. »Turki so v zgodovini vplivali na ves Balkan. Tudi piransko obzidje je bilo zgrajeno v pričakovanju njihovega prihoda, a potem jih ni bilo.«
Morda prav neobremenjeno, pogosto razigrano soočanje z ljudsko glasbo in njeno geografijo, ki je značilno za Istranbul, pripomore k svežemu pogledu na našo ožjo in širšo okolico.
